NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 23-avg
  • Tummo - Rebirth - dihalna tehnika (Tu-Re)
  • Harmony program poletje 2019 na Pašmanu

  • sobota 24-avg
  • Radgonska noč 2019

  • nedelja 25-avg
  • Intenziv razsvetljenja

  • ponedeljek 26-avg
  • Poletna šola za dijake o izbiri študija

  • torek 27-avg
  • Potepini z avtorjema

  • sreda 28-avg
  • 14. Front@ sodobnega plesa - festival

  • četrtek 29-avg
  • Poletna turistična tržnica

  • petek 30-avg
  • Harmony program poletje 2019 na Pašmanu

  • sobota 31-avg
  • Srečanje z dr. patrom Karlom Gržanom

  • nedelja 01-sep
  • Vodstvo po razstavi Lucien Herve: Geometrija luči

  • ponedeljek 02-sep
  • Vpis abonmajev 2019/20 - Slovenska filharmonija

  • torek 03-sep
  • S kajakom v Trst na kavo in še kam.

  • sreda 04-sep
  • Srečanje na Dugem otoku

  • četrtek 05-sep
  • Glasbene jaslice za dojenčke in mamice z Julcsi

  • petek 06-sep
  • Peru 15 dni- Dežela skrivnostne inkovske dediščine

  • sobota 07-sep
  • 18. Ekopraznik bo počastil 20-letnico prve slovenske ekotržnice

  • nedelja 08-sep
  • Zmajev festival

  • ponedeljek 09-sep
  • Magic the gathering s kartologi

  • torek 10-sep
  • Dan odprtih vrat Cankarjevega doma

  • sreda 11-sep
  • Literatura in pripoved: Postklasične perspektive in analize (II. del)

  • četrtek 12-sep
  • S kajakom v Trst na kavo in še kam

  • petek 13-sep
  • 14. Otroški bazar

  • sobota 14-sep
  • 6. Praznik sira in vina

  • nedelja 15-sep
  • Švic Fest

  • ponedeljek 16-sep
  • Magic the gathering s kartologi

  • torek 17-sep
  • Bralna čajanka

  • sreda 18-sep
  • Motivacijske misli za lepo življenje
  • France Štiglic: Med ustvarjalnostjo in ideologijo

  • četrtek 19-sep
  • Uradni trening z lipicanci

  • petek 20-sep
  • Vesela trgatev na Krasu, s potepanjem in osmico

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Bolečina je najkrajša pot do cilja!   
    četrtek, 30. marec 2017 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Ne obstaja človek brez bolečine, a če tak človek obstaja, potem to ni človek. Te besede sem nekoč nekje prebral, v trenutkih lastne bolečine, ki mi je prinesla nova spoznanja.

    Obstojajo rane katere bolijo, obstojajo rane za katere ni anestetikov. Obstojajo bolečine katere nas lahko propeljejo do točke norosti. Toda rane niso samo fizične narave. Mnogo hujše so duševne bolečine, rane srca. Še posebno če te nekdo razočara, te ne sprejema, če ti ni dal ljubezni, ki si jo pričakoval, te vrgel iz službe in ti tako ogrozil eksistenco....v nas je torej rana, ki nas boli. Od teh notranjih ran srca ponoči ne spimo, se prebujamo preznojeni s krikom na ustih in strahom občutimo kot da je še neka zgoščena prisotnost v naši sobi. So razočaranja, ki jih zelo težko pozabiš in, ki ti ob misli na to skrčijo želodec od bolečine in te stisnejo okoli srca ter te tako preženejo v počasno umiranje, tako počasi veniš.

    Toda tudi najgostejša tema ima svetlobo. Celo, če je gostejša tema v naši duši. Če je bolečina večja, je svetloba močnejša in zdravilo močnejše. Prideš do točke ko misliš da ne boš več zmogel, ko so tu moči pošle, ko je vsa modrost izčrpana, tedaj ti nasproti pride Bog in tedaj pridejo nadčloveške moči. Tedaj se v tebi začne nekaj povsem novega. Bog nikomur med nami ne dopusti bolečin, ki jih mi ne bi zmogli prenesti, a to je samo zato, da bi Ga mi začeli z vsem svojim bitjem iskati. Bolečina, ki jo preživljamo je v bistvu znamenje, da nas Bog nekam vodi. Bolečina nastopi v kriznih stanjih našega duhovnega razvoja.

    Vsekakor se postavlja vprašanje, ali je tovrstna kriza resnično potrebna. In, če je potem se vprašaš: "Čemu?" Ali sta resnično samo bolečina in beda tista, ki nas prisilita, da začnemo iskati resnico? Ali obstaja pot, ki vodi do resnice in ni posuta s trnji? Obstaja pot, po kateri bi lahko mlad človek hodil in na svojem potovanju ne bi izkusil napetosti, ampak harmonijo? In če takšna pot obstaja, zakaj si jo ne izberemo na našem potovanjem?

    Le zakaj nam ljudem ni dano, da bi se nepretrgano duhovno in duševno razvijali in s tem doživeli razsvetljenje? Ta vprašanja so zelo pomembna, saj se navezujejo na naš osnovni problem. Mnogi ljudje, ki so doživeli bivanjsko krizo, so se odpravili iskat resnico, ki bi jih osvobodila, kajti bivanjska stiska jih je usmerila in spodbudila, da se odpravijo na to potovanje skozi prostor in čas. Vendar pa je povsem gotovo, da je bila bolečina krize nujna, saj jih je osvobodila jeće pogojevanja.

    Vemo, da je mnogo ljudi odraščalo z privzgojenimi in globoko zakoreninjenim pogledom na svet Premnogi so bili izpostavljeni trdnim prepričanjem in predsodkom o religiji in filozofiji. Ko smo bili v našem ranem otroštvu prvič soočeni z življenjem, takrat je bila naša duša še trdno strukrturirana. Bili smo kot lokomotiva, ki hiti po tirih pogojevanja. In nujno je bilo, da smo v nekem trenutku iztirili. Spominjamo se doživetega šoka, kajti v trenutku smo spoznali, da svet le ni tako trdno zgrajen, kot so nam to pripovedovali. V bistvu je bil ta šok za vse nas velika milost. Ta iztiritev je bila po obliki različna od posameznika do posameznika. Vsekakor pa je velika milost, če ljudje nismo podvrženi pogojevanju že v otroštvu. To slednje sedaj lahko vidimo pri mladih ljudeh.

    Kriza, bolečina ni nujno, da je grenka izkušnja, ampak je lahko tudi logična posledica jasne zavesti, ki se pri posameznikih nove dobe Vodnarja lahko rasveti. In v takem primeru gre za neko vrsto radovednosti, ki izvira iz želje po spoznanju, po izvornem spoznanju. Ta želja, ki jo mnogi med vami poznate pa te pelje na pot k cilju.

    Vsakdo med nami mora okusiti določeno mero trpljenja in bolečine. To je neizogibno, kajti takšno je življenje. Na našem svetu so spremembe neizogibne. Če se branimo minljivosti in jo ne sprejmemo, potem se oklepamo stvari in ljudi okoli nas, potem trpimo. Naša stvarna osebnost-ego je ranljiva, se spreminja in stara. Tu in tam ljudje tudi zbolijo. Nihče pa ne more ubežati bolečini. Živimo v družbi, v kateri se vsi ljudje borijo z enakimi problemi in slabostmi. Vsi trpijo, izkušajo bridkost bolezni in nočejo sprejeti spremembe tako, kot nekateri.

    Toda ogromna je razlika, če na te izkušnje od same mladosti gledamo iz drugačnega zornega kota, kakor to nanj gleda večina ljudi, ki to resnico spoznajo šele po globoki in bridki bolečini, po veliki življenjski krizi. Na duhovni poti srečaš dve vrsti iskalcev. Iztirjene, ki so doživeli izkušnjo: dobili so spoznanje iz prve roke-Boga, spoznanje, ki se navezuje na njihovo bit in njihov svet. Spoznali so mnogo negativnih strani te življenjske dimenzije in spregledali človeški način življenja, , ki se v njem razvija. Zato so največkrat z vsem srcem pripravljeni zapustiti to dimenzijo in prestopiti v novo. V njih je evidentno opaziti, da je vzplamtel odpor do tega sveta, skoraj sovražnost.

    Druga vrsta iskalcev pa je spontano ponovno spoznala razkrito resnico. Poleg tega čutijo potrebo, da ji služijo, ne da bi hkrati zavrnili ta svet. Dogaja se, da ne razumejo odklonilnega odnosa prvi skupine iskalcev do sveta. No, ni potrebe po dramatiziranju. Ti ljudje niso nagnjeni k skrajnim odločitvam in niso, v primerjavi z prvo skupino tako radikalni. Obe vrsti ljudi morata slediti svoji zastavljeni smeri. Vsekakor pa se učita druga od druge ter se tako dopolnjujeta.

    Kot vemo, pravi vsesplošni nauk, da je človek posebno bitje, ker je njegovo najglolje središče iksra božanskega izvora. To središče se nam lahko razkrije, če imamo telo in energetsko atmosfero, se pravi nebo in zemljo, ki nam pripadata. Enako potrebuje božaski plamen, ki izvira iz logosa zemlje in osvetljuje srca naše zemlje, planet z atmosfero, da lahko izpolni svojo nalogo znotraj sončenega telesa. Planet in njegovo nebo se razvijata od spodaj navzgor, se pravi iz kraljestva mineralov do rastlin in živali ter vse do ljudi. V tem je pravzaprav tudi samoozavedanje.

    Božanski plamen gre vedno v nasprotno smer: najprej se manifestira kot misel Boga, božanska ljubezen, božja volja in navsezadnje kot njeno subtilno razkritje. To subtilno razkritje božanskega plamena pa od abstraktnega do konkretnega uporablja kot orodje našo bit z zemljo in nebom. Povezujoči člen med zemljo in duhovnim svetom pa je naše samozavedanje.

    Na največjo bariero naletimo zmeraj, ko se obe razsežnosti združujeta. Naše-človeško samozavedanje mora namreč videti subtilno razkritje od zgoraj, ker ga ne bo samo spoznalo, ampak bomo z njim sodelovali in se z njim stopili v vseobsegajoče samozavedanje. To je sad součinkovanja. Samozavedanje neba in zemlje se prelije v višje samozavedanje, samozavedanje duha in duše. V tej duhovni-duševni spojitvi se ne moremo izgubiti. Kajti ko se vrela voda spremeni v paro, je para še vedno samo voda, samo v drugačnem stanju. Ko smo enkrat dosegli to točko v svojem razvoju, se moramo ponovno roditi.

    To rojstvo je neizogibno prežeto z enakimi bolečinami, trenji in težavami kot rojstvo zemeljskega človeka. Ko se otrok rodi, mora premostiti upor. Stopi v popolnoma neznani svet in ne ve, kaj ga v njem čaka. Tako je to. Ko se enkrat rodimo v novo stanje duha in duše, moramo prav tako premostiti ovire. Vstopiti moramo v neznani svet in se soočiti z različnimi napetostmi. Največkrat velja: močnejša ko je naša osebnost-ego, večja je kriza, ki potem vodi do iskanja.

    V dobi, ki jo živimo vse več ljudi doživlja ponovno rojstvo. Še več, živimo v času, v katerem se celotno človeštvo pripravlja na ponovno rojstvo. Tega, se hvala bogu ne da več zaustaviti. Tako smo vsi na robi nekega časa. Kot celotno človeštvo doživljamo porodne bolečine. Kajti materializem je človeštvo tako močno oklenil, da nujno spremljajo naše novo rojstvo bolečine, za katere ni nikakršnih narkotikov. Toda nikakor ne smemo ostati ujeti v bolečinah in stokanju. Zato, bodimo bojevniki Svetlobe. Nova dimenzija nas čaka, ni v snovnem svetu; biti mora bolj pretanjena in popolnejša. Prizadevati si moramo povezati z višjimi življenjskimi oz. informacijskimi polji druge narave.

    To dogajanje je opaziti pri mnogih, ki bi radi ubežali materialni omejitvi. Pomislimo samo na doživetja pod vplivom mamil ali na mnoge vzhodne načine delovanja, ko so to siljene meditacije ali pa stalno ponavljanje manter. S tem se poiskušati izsiliti nadtčutna doživetja. Toda to vodi v mnogih primerih celo do abnormalnosti.

    V psihoanalizi imenujejo možnosti in informacije, ki so človeku na voljo, kolektivno nezavedno in arhetipi v človeški zavesti. Ti pojmi, ki jih je ustvaril C. G. Jung, so našli v današnjem času dostop tudi do znanstvenih krogov. Vendar pa se vprašajmo ali je to pot, ki lahko vodi človeštvo v prihodnost, ki jo je in jo želi Bog? Ali lahko res kolektivno nezavedno prinese resnični napredek zavesti? Se morda pri tem ne bližamo tistemu, kar se je že zgodilo in že obstaja v naravi, ki nam je znano, ali pride za njo?

    S tem v zvezi se lahko govori tudi o morfogenetskih poljih, ki vplivajo na človeka in so tudi prisotna z določenim namenom. Da, obstajajo, dokazuje enako ravnanje živali in ljudi na različnih krajih zemlje, iste ideje, ki se sočasno pojavljajo na različnih delih zemlje in isti izumi. Zdi se se, da so vse to znani naravni fenomeni! To, kar pa se nam kaže v sv. Spisih univerzalnega življenja, je vendar pot individualnega človeka k popolnoma drugačni naravi! Tu lahko kolektivnemu nezavednemu postavimo nasproti individualno nadzavest, prežeto v Božansko idejo nadaljnega razvoja, to je"stanje nad-biti", ki ga je potrebno pridobiti z lastno duhovno izkušnjo, individualno. Ta individualna višja zavest je bila cilj vseh duhovnih velikanov preteklosti in sedanjosti. S tem se je in se hoče prenoviti svet. V tem primeru, torej ni govora o begu prede svetom!

    Mnogi pred nami so dosegli svoj cilj. Obstaja takoimenovano morfogenetsko polje nadnarave, s katerim se lahko povežemo, če smo zato pripravljeni. Bolečina je samo znak da nas Bog nekam vodi. To je istočasno znak, da ti Trancsendentno bitje želi dati nekaj povsem novega. To je spoznanje in prava vera. Prava vera, torej, nekaj kar moramo mi delati, ampak je to Stvarnik, ki želi v nas samih delati dobro in nam razsvetliti pot ter nas voditi skozi ta in oni svet.

    Moja izkušnja, kot tudi izkušnja drugih ljudi je, da Bog resnično zmore vse to, kar mi ljudje ne zmoremo. Čim vstopimo v Trancsendentno bitje-Boga, nastane v našem srcu mir! "Naše srce ostane nemirno, dokler ne miruje v Tebi, o Bog!"Ta mir je mir, ki v nas vse ureja in deluje tako, da ureja naše okolje: valovi razburjenja se pomirijo, spori se razrešijo, odgovori na vprašanja se nam pogosto pojavijo sami od sebe. S takim delovanjem mnogi začutijo, da je resnični mir, po katerem hrepeni naša duša, nekaj drugega in hkrati neskončno več kot le blagodejna odsotnost nemira; več kot gola protiutež vsakodnevnih življenjskih preobremenitev; več kot pogoj za dušno ozdravljenje. Ta vseurejajoči mir nam hranijo druge moči: je stanje spojitve duha in duše, novo rojene duše, ki je sedaj povezana z božansko nadnaravo s prvotnim življenjskem poljem in iz njega živi.

    Miran Zupančič

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20061130233422701

    No trackback comments for this entry.
    Bolečina je najkrajša pot do cilja! | 2 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Bolečina je najkrajša pot do cilja!

    Prispeval/a: Nan dne četrtek, 30. marec 2017 @ 12:41 CEST

    .............
    ....................

    "Je sploh mogoče govoriti o kakšnem redu,
    če se niti zvezd ne da razmakniti,
    da bilo bi jasno, komu katera sveti?
    In ali ni graje vredno, kako se vlačijo megle?
    In kako praši se stepa po vsem prostranstvu,
    kot da bi sploh ne bila razpolovljena?
    In kako se razlegajo zvoki na uslužnih valovih zraka:
    vabljivi žvižg ptičev in pomenljivi klokot!

    Le kar je človeško, je lahko res tuje.
    Vse drugo so mešani gozdi, delo krtov in veter."

    Wislawa Szymborska, Psalm


    Bolečina je najkrajša pot do cilja!

    Prispeval/a: Fredo dne sobota, 1. april 2017 @ 12:38 CEST


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2019 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,98 seconds