Skozi bele oblake in tihe korake
občutim ko se vračaš mi.

Zaznam v najbolj samotni tišini
novega večera mesečini
zvezdo, ki tam le zame nežno tli.

V vetru tvoji dotiki milo božajo me
vem, da si tu, varuješ me…

Bil je malo ljubezensko zakrčen fant,
a čustveno izbrušen kot diamant,
v skorji duše od smeha razmočen,
izpod sončnega žarka iztočen.
Malo je prikrival, malo je zakrival,
da je videl pisane kače in rdeče jegulje,
trepetale so mu žile, pa obleka in vse cunje,
ko je natakal čarobni fluid,
je napolnil sleherno organsko bit.
Ni bil ne lačen, ne sit,
le skrivnosten, z velikim očesom kot kit,
obračal je poglede navzgor v zenit.
Sijale so in se prelivale raztopljene teme,
kot svila rože, ki ob cvetenju ne ovene.

V samoti zbudijo se misli.
V samoti nastajajo pesmi.
V samoti se človek rodi.

Samota ponuja rešitve.
Samota razkriva resnice.
Samota v resnici prav nič ne boli.

Pesem ljubezeni skrito srce v njej
Nežno me boža rima vedno in vselej
Skrivnostna igriva obliva me prej kot slej.
Vabi me vase, da zgubim se v njej.

Je veselje je solza, ki iz srca mi vre
Me z veseljem obdaja, da pišem pesmice
Rima ne steče, včasih me boli preveč
Srce me ne posluša z mislimi sem daleč preč.

Z vsakim novim vdihom,
občutim tvoj dotik,
kot objem vseh čustev,
ki se pretakajo v meni.

Kot solza si se spustil po licu,
pristal v varnem zavetju mojih dlani,
in s pogledom se dotikam tvoje podobe,
ujete v tej ljubezni na dlani.

Ljubezen moja, poglej,
kako močna so najina čustva,
da ustvarjajo male čudeže,
za naju tako velike.

Bereš? Berem!
Jokaš? Jokam!
Vidiš? Vidim!
Se spominjaš? Jaz se.

Neznosni spomini,
preteklega leta.
Utopljeni v bolečini,
žalostnega nasveta.

Naj prikrade se ti misel,
katero nežno ti šepetam,
da sprejme jo tvoja duša,
občuti to tvoje ljubeče srce,
spomini spomnijo te na me.

Pošiljam ti ljubezen,
da lahkoten je tvoj korak,
osvetljene so vse poti,
po katerih stopam s teboj,
da varno prispeš v naročje večne ljubezni.

Zanihala je minuta v budno stanje
in razprostrla mehko prozorno zaveso
čez tolikšne sproščenosti,
ki so jih nekateri razumeli po svoje.

Bilo je veliko plamenov v gorečih sanjah.
Nihče ne verjel, da bo ljudstvo dobilo vime.
Nihče ni verjel, da so med nami ljudje,
ki potrebujejo toliko zlatih oblačil
in da bo toliko slečenih.

Ko že dolgo več ne bo sledi o meni,
dvigni glavo proti nebu, šepetu zvezd verjemi.

Ko več ne bom smehljajev risala ti na obraz,
oživi me z ljubeznijo na potovanju skozi najin čas.

Zajemi v roke to kalno vodo reke, kjer sva včasih stala,
v njih se bo z odsevom mojim, za trenutek zadržala.

S seboj sem te vzela in v tebi sem ostala, nisi sam...
In ko grenka solza kapne ti v dlan, poišči me, poišči tam..

Pridejo trenutki, skrojeni za tišino…
Brez nasmehov, niti solz ni,
le pogled uprt v daljino.

Pridejo trenutki, vse beži mimo…
Nič se ne obesi name,
ne priplava v globino.

Pridejo trenutki, takrat nisem tu,
kot bi dušo mi odnesel val,
telo pustil v mirnem snu.

Sam, utrujen pred resnico,
ob srca in razuma sotočju,
čez dušo bodem z bodico,
drhtim z mrtvo ljubeznijo v naročju.

Kje je zlata in kje črna,
kamen do srca ne seže,
tam je siva in srebrna,
samota, dan v noč nareže.

Nočem več moledovati,
klečeplaziti,
molitev mrmrati,
nikdar več rotiti,
za karkoli prositi.

Vzel bom,
izsilil,
ukradel, oropal,
takšen bom,
kot so vsi.

Veter se igra,
med jambori srca.
Mimo njih lovi spomine vse
in žvižga žalostno nadvse.

Ga slišiš, kako topota,
nad mirno gladino morja?
Kako boječe ječi,
v ušesih pušča kričeče sledi.

Jaz sem jadro že razpela,
pa je pretrgano na pol.
Nevihta se je takrat vnela,
vse odneslo je čez krov.

Oglasi se cvetoče dihanje pomladi,
ki se nagne v čas, ko drevesa zorijo.

Iskra je ravnokar prižgala travo
in ogrela zarodek davne ljubezni,
pripet na jadro spomina.

Ognji gorijo v neskončni praznini.
Nad razbeljeno ploščadjo hrepenenja
se razrašča krošnja divje češnje.

Tvoj pogled, poln ljubezni,
pošilja vame toplino,
vabi v najlepše sanje,
katere oživljava z nežnimi dotiki.

Poljub naju ponese visoko,
kjer so najina postelja beli, puhasti oblaki,
najina odeja le sončni žarki,
dotiki, poljubi medeno sladki.

Ohlaja se nebo.
V temnem vodnjaku
zaledeneva voda.
Mračen večer pada
v sterilno temo.

S starikavim pogledom
se potaplja lok
nad nedrjem device.
V njem leži skrivnostno pismo.

V žep je zdrknila beseda,
ki se ni hotela same sebe razložiti.
Bila je brez vsebine.
Ni imela niti bistva niti svojstva.
Nobenih značilnih potez
stvari ali živega bitja ni imela.

Ni poznala ne krikov ne smeha.
Ni občutila bolečine, ni znala rasti
dozoreti, imeti potomce in ne umreti.
Ko bi vsaj imela v sebi snov
za skrita odkrivanja,
se pustila zmesti in opredeliti.

Lahko nam je toplo
že ob čisto preprostih besedah,
ki nam jih nekdo nameni,
a nasprotno nam je lahko
tudi v dobro ogreti izbi hladno,
če ni vsaj kančka prijaznosti…

Danijela Premzl

Zvečer, ko pade skrivnostni mrak
in z jesenskimi zvoki
obarvan večer je čisto vsak,

se tiho pripodijo od nekje golobi,
ki iščejo svoj par.
V neznanskem miru ozkih ulic
bojijo se težkih burjinih sulic.

Samevanje
spominja na pozabljeno
življenje,
iztrga te iz močnega prijema časa
in postavi v praznino,
ki se je tako bojiš
vpet v izmišljene vezi,
v urbane okove.
Izoliran od informacije
si primoran slišati spet
svoje srce
in gledati
topo mreno varovalnega zidu,
ki te duši kot plahta cvetočega morskega planktona.

Neverjetna je ta moč energije,
kakor da del naju izstopi,
se združi v eno,
še preden se dotakneva,
prepleteva s telesi.

Obema primanjkuje zraka,
ne zdrživa več,
skozi poljub vzdihneva,
tisto združeno energijo,
ki omamlja celotno telo.

Iz črk sestavljamo besede
o pojmih, ki postanejo krilata bitja,
s pomočjo katerih raziskujemo skrivnosti
in razkrivamo, kar obstaja kot resnica.

Duh je najmanjši infinitezimalni
delec, je tista snov, ki razvname
in obnori poželenja.
Strasti nevednosti, zakodirano resnico
v tarči inteligentnega izstrelka.
Zagori korpus in ostane pepel.

Nikomur
ne bom povsem
razkrila tega,
kar sem nekdaj blodila.
Bila je stiska in sreča,
stiska v sreči
in sreča v stiski.
Predala sem se toku Svetlobe
in čakala,
da me popije,
kdaj bom vzeta,
počutila sem se včasih svéta,
ne od tega svetá,
kot da sem nekje drugje doma…
Kot da je že čas poslavljanja in sprave.
Bila sem blažena v svoji sladki zamaknjenosti
in odmaknjenosti.