|  Samevanje
spominja na pozabljeno
življenje,
iztrga te iz močnega prijema časa
in postavi v praznino,
ki se je tako bojiš
vpet v izmišljene vezi,
v urbane okove.
Izoliran od informacije
si primoran slišati spet
svoje srce
in gledati
topo mreno varovalnega zidu,
ki te duši kot plahta cvetočega morskega planktona.
Potapljač zavit v gosto vodno plast
se otepaš mreže
in se trgaš proti gladini,
proti neoviranim vdihom naravnega zraka.
Samota
šele odkrije
gnusno plast gnijočih trupelc,
s katerimi si se obdal;
šele takrat
rešilni nož zareže v pravo smer
in ostrga z udov težo,
da se dvigneš na površje,
odvržeš akvalungo
in hlastno vdihneš;
sam.
In se ozreš naokrog
srečevati druge,
da bi jih ljubil.
|
NE ZAMUDITE
samevanje
Prispeval/a: Weirdness dne nedelja, 25. november 2007 @ 20:23 CET
Čudovita interpretacija samote in žalosti v nesocialnem svetu. Kako je lepo zadihati in ljubiti ljudi okoli sebe, spoznavati duše drugih, dojeti njih dobroto in zaživeti z njimi...
Dobrodošel med nami, pozitivkarji...
Veselim se že novih objav s tvoje strani, saj sem tale tvoja razmišljanja že dobesedno požiral s pogledom... ;)
Lep pozdrav, veliko inspiracij v pesnjenju ti želim, Weirdness
---
You don't know me, you don't know me at all...
samevanje
Prispeval/a: Mark Ardent dne ponedeljek, 26. november 2007 @ 02:26 CET
In se ozreš naokrog
srečevati druge,
da bi jih ljubil.
V tem potapljanju s teboj v globinah življenja, proti dnu, na katerem so pozabljene sledi potopljenih v breznu samote in obupa, sem že komaj zadrževal dih, v bojazni, da ne vidim več svetlobe sonca in modrega neba, nakar si me prijetno presenetil in sem skozi zaključek pesmi dvignil se s teboj iz teh globočin in zajel svežilni zrak, se ozrl v modro nebo in sonce, in to si videl tudi ti. Ozrl si se okrog sebe, srečuješ ljudi, namen pa si že podal. Lepo si tole izvedel in vnaprej potuj le še po modrih širjavah in zelenju, veš, tam doli ni ničesar, vse imaš tu :)
mark