Samevanje
spominja na pozabljeno
življenje,
iztrga te iz močnega prijema časa
in postavi v praznino,
ki se je tako bojiš
vpet v izmišljene vezi,
v urbane okove.
Izoliran od informacije
si primoran slišati spet
svoje srce
in gledati
topo mreno varovalnega zidu,
ki te duši kot plahta cvetočega morskega planktona.
Potapljač zavit v gosto vodno plast
se otepaš mreže
in se trgaš proti gladini,
proti neoviranim vdihom naravnega zraka.
Samota
šele odkrije
gnusno plast gnijočih trupelc,
s katerimi si se obdal;
šele takrat
rešilni nož zareže v pravo smer
in ostrga z udov težo,
da se dvigneš na površje,
odvržeš akvalungo
in hlastno vdihneš;
sam.
In se ozreš naokrog
srečevati druge,
da bi jih ljubil.
Samevanje
