Nikomur
ne bom povsem
razkrila tega,
kar sem nekdaj blodila.
Bila je stiska in sreča,
stiska v sreči
in sreča v stiski.
Predala sem se toku Svetlobe
in čakala,
da me popije,
kdaj bom vzeta,
počutila sem se včasih svéta,
ne od tega svetá,
kot da sem nekje drugje doma…
Kot da je že čas poslavljanja in sprave.
Bila sem blažena v svoji sladki zamaknjenosti
in odmaknjenosti.
Niso me mogli več prenašati:
prepričani, da mi morajo pomagati
so me po eni strani zavarovali,
a po drugi osiromašili, za vedno zaznamovali…
Nikomur 
