Ohlaja se nebo.
V temnem vodnjaku
zaledeneva voda.
Mračen večer pada
v sterilno temo.

S starikavim pogledom
se potaplja lok
nad nedrjem device.
V njem leži skrivnostno pismo.

Davni pregib sporočila se izteka
iz kozmičnega polja,
presunjeno v preseganje dneva.
V posvečenost neločljivosti,
iznajditeljsko milost samorazodetja.
Razsvetljava v skodelici prsti.

Izročanje v nihajoče horizonte.
Vzpenjajoče se gibanje,
samorazpiranje substance lika.
Narava kot rast. Življeni čas.

Obmejno prisostvovanje duše
s sosledji, ki zaznamujejo odnašanje.
Spodmakne se temelj dnevu
in postavi se tema nad brezno.
Ostrina odreže jezik,
izpostavljen igram časa.

Sonce olajša jutranje nastajanje
teme v svoji senci.
Kot dih prihodnjega časa,
ki ni ne molk ne beseda,
ne lesk ne odsev privida.
Le slepilo, ki pomaga utripati čas,
ki žubori kot potoček v reko
in reka v morje velikega oceana.