|
Sam, utrujen pred resnico,
ob srca in razuma sotočju,
čez dušo bodem z bodico,
drhtim z mrtvo ljubeznijo v naročju.
Kje je zlata in kje črna,
kamen do srca ne seže,
tam je siva in srebrna,
samota, dan v noč nareže.
Zunaj nekdo ne razume,
iščem tisto, malo, sebe,
čutim suhe, mlahave šume,
čas pa čaka, da zagrebe.
Obstajam in nisem jezen,
pozabljam, ko nisem trezen,
tipam si pot v vseeno,
pomikam se v pot nobeno.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Odtocje_Resnica_Razum
Domov |
|
Powered By GeekLog |