Sam, utrujen pred resnico,
ob srca in razuma sotočju,
čez dušo bodem z bodico,
drhtim z mrtvo ljubeznijo v naročju.

Kje je zlata in kje črna,
kamen do srca ne seže,
tam je siva in srebrna,
samota, dan v noč nareže.

Zunaj nekdo ne razume,
iščem tisto, malo, sebe,
čutim suhe, mlahave šume,
čas pa čaka, da zagrebe.


Obstajam in nisem jezen,
pozabljam, ko nisem trezen,
tipam si pot v vseeno,
pomikam se v pot nobeno.