Iz črk sestavljamo besede
o pojmih, ki postanejo krilata bitja,
s pomočjo katerih raziskujemo skrivnosti
in razkrivamo, kar obstaja kot resnica.

Duh je najmanjši infinitezimalni
delec, je tista snov, ki razvname
in obnori poželenja.
Strasti nevednosti, zakodirano resnico
v tarči inteligentnega izstrelka.
Zagori korpus in ostane pepel.

Odblesk luči ljubeče odpira vrata.
Skrivnost jih zapira za seboj.
Nikoli končana zaključenost upanja
znotraj možnega.

Sledi linearno in frontalno,
s čelom razuma naprej.
Pri trinajstem vstopanju so
vrata zapečatena z voskom.

Vstopi oko skozi ključavnico.
V temi mu skrivnost zaveže oči.
Kartografija teme onemogoči vstopanje.
Otipajo se njene nerazločne oblike.

Skrivnost se ovije v senco resničnosti.
Dovoljene so vse hipoteze,
ker skrivnost resnice nima oblike.
Obliko imajo stvari, pojmi pa so
skrivnost pojma resnice.

So imaginacija neobstoječega,
ki jih skrivnost razvnema
za pomnožitev iskanj.
Kažejo se kot senca refleksije
pod lestencem resnice, ki se oblači
v tvoje oči z barvami voščenk,
s katerimi narišeš njihov lesk
in nasmešek svojih ust
na val oceana, a njegov dotik
te nikoli ne doseže.

Z luminiscenco odbleska
svoje lastne snovi se premraženo
telesce duha iz pepela utelesi
v človeški celici, ki leži na nohtu
kazalca s ponorelim srčnim utripom.

Rastejo mu krila, ki bodo plapolala,
ko se do konca zarije ves v temo.
Tedaj poglej svetlo zvezdo na nebu
in videl boš, da skrivnost tudi zares
obstaja in da si vanjo verjel,
da si lahko živel kot skrivnostno bitje
v ptičji jajčni lupini blede svetlobe
svoje resnice v večno zelenih oblačilih.