Zanihala je minuta v budno stanje
in razprostrla mehko prozorno zaveso
čez tolikšne sproščenosti,
ki so jih nekateri razumeli po svoje.

Bilo je veliko plamenov v gorečih sanjah.
Nihče ne verjel, da bo ljudstvo dobilo vime.
Nihče ni verjel, da so med nami ljudje,
ki potrebujejo toliko zlatih oblačil
in da bo toliko slečenih.

Ob množici lepih besed so ljudje verjeli,
da bo poštenja v izobilju.

Nikoli niso verjeli, da se bodo stvari
izrodile v neobčutljivosti
in da bomo merili drug drugemu
svobodo z drugačnimi dozami.

Nisem verjela, da ko dosežeš vrh,
da začneš padati v preračunljivost
in v razmerja, ki jim blato meri
karate draguljev.

Snovi spreminjajo oblike.
Vselej brbotajo skoraj iste melodije.
Prepleskani notni zapis s slojem firneža.

Mnogi so se usedli k mizi s pečeno
martinovo gosjo, z vzbočenim trebuhom
in usločenim hrbtom, ki ustvarjata
prostor nekoliko bolj navzdol,
kjer parazitizirajo duše z mastnimi obrazi.

O Bog, kakšno odkritje v enkratni
zeleni deželi bistrih rek in lepih besed,
ki jih tako muči zgodovinski spomin,
a sedanjost in prihodnost ostajata zastrta.

Vino zori in se čisti.
Vino je učitelj. Je dotik zbistritve.
Martinova nedelja jo dopušča
ob toplo pečenem kostanju.
V spominu te nihče ne pričakuje,
v prihodnosti zanamci in tajkunizacija.