Malo dekletce Laura že spi,
Mamca jo boža, ji govori,
Sanjaj o zvezdah, kje so doma,
O biserih svetlih, v očeh jih imaš....

Laura pa sanja, da z nežno roko,
Mamca jo boža nežno lahko,
Čuti njen srček, ki govori,
Dete mi zlato, sladko le spi...

Laura odrasla, ni več otrok,
Mamca ob njej drhtečih je rok,
Pesem še sanja, srce ji igra,
biser v srcu, mamco ima...

Piše pismo iz daljine
svojoj majci sin jedini,
dok još možeš, kreni majko
tu se sprema zlo veliko.

Vjerovala nije majka
tolkom strahu sina svoga,
odluči se da ne krene,
da pričeka, da ostane.

Palile i harale su
krajem ravne Posavine
sve pobile- uništile,
teške horde dušmanske.

Med kristali bleščečimi leživa,
sva oni, sva del tistega prostora,
livad polnih, obloženih z njimi,
svetlečimi, kričečimi, kapljicami, krhkimi kristali.

Vsak gib najin, odsev, se lomi
v tisoč podobic, majhnih obrazov
nama podobnih, mavrično obarvani
spektri barv, ljubezni izziv, nešteto dokazov.

Kot skozi prizmo mi kažeš njo,
sliko njeno, sončni žarki se lomijo ,
vidim jih več, čutim tvojo bližino,
lepoto, vonjam njen vonj, žametno mehkobo.

V močvirju ni beneških stebrov,
ki bi podpirali srce in plivkanje duše.
Le spomini na otroštvo so dovolj
drobni, da bilke v vetru valovijo
in dovolijo, da bosi vstopimo mednje.

Otroci se skrijejo v žito in čakajo,
da jih bo sonce poljubilo kot mati.
Razširijo roke in poslušajo dihanje
zemlje, zibanje in trepetanje stebelc
in gledajo modrini neba v oči.

Vse je tako, kot že videno,
slišano,vendar nedoživeto,
v povoje, kot kokon zavito,
od sviloprejke, zamotano, rojeno.

Vsi trenutki s tabo
so kot sprehod
skozi večnost...nebo,
rojstvo…vnebohod.

Vsak zase trenutek,
je edinstven, neponovljiv,
je unikaten občutek,
prvinski, tako nepredvidljiv.

Šumelo je listje v krošnjah dreves,
Kakor, da bi klanjalo se bitjem iz nebes,
Kot da govorilo bi zgodbo o ljudeh,
Priklicalo je solze v mojih očeh.

Ta zgodba božala je moje srce,
Bila je kot pesem, ki brez konca je,
Slike same so k meni prišle,
V mojih mislih vse jasno je.

Čutil sem neskončno ljubezen to,
Vedel sem da z mano Angeli so,
Ponovno sem stopil v njihov svet,
Želel si objeti ta cel planet.

Zakrilila je v prostor
brez običajnega reda, simetrije
in pravih črt, vodenih v mesto,
kjer jo je čakala izpolnjena želja.
Rabila je potovanje nazaj v čas.

Hodila je po vegastih in ozkih ulicah,
tlakovanih s škrlami.
Ulice so vodile k neki idilični hiši,
ki ni bila označena s številko,
temveč z lepim rdečim cvetom.
Njeno okolje je bilo zbotanizirano
s parki in s toplimi klopcami,
ki jih je ogrevalo pomladno sonce.

Reka je tiho tekla, dušila
Jok, grozo, dekleta rjavih
kot jantar oči gorečih, v nočeh
morije, pokolov, požigov, ropanja.

Kot srna plašna, preganjana,
ne od psov, od neljudi, ki željni
so krvi, rodu, srca, doma njenega,
vsa je bila prebodena še rana, ki ne zaceli.

Ko položiš na srce misel,
morda smo besedo,
ki zajame ubrane spomine,
se rodi sto novih besed
in začutiš pretakanje življenja.

Tiso prvinsko moč,
ki znotraj zaveje
z mehkobo vetra,
kot dotikanje ljubeče roke,
kot je hoja po zlizanih rečnih kamnih,
kot razcvet jablane in petje ptice.

Stari kozolec na gmajni dajal nama
je prostor, kjer sva svet sanj, le svoj,
gradila, se v njega zatekala,
ljubila se, odkrivala ljubezni opoj.


Dež pomladni je narahlo padal, škrabljal
po skodlah, v žlebih je voda
glasno klokotala, drla, odtekala
v svet podzemni, se vračala.

Oče naš - Ljubezen naša, ki si v nebesih - v Ljubezni, naj bo sveto tvoje Ime - Ljubezen, Kruh naš vsakdanji daj nam za danes. in odpusti nam dolgove naše, kakor mi odpuščamo. Naj pride Tvoje carstvije - carstvije Ljubezni, naj bo volja Tvoja - volja Ljubezni kakor na zemlji tako v nebesih.

U imenu Očeta - Ljubezni, Sina - Ljubezni, in Svetega Duha - Ljubezni.

In tukaj je vam troedinost. Zdaj še zamenjajte besedo Sveti Duh na besedo Ljubezen!

P.s. Če ste vsaj enkrat prebrali Jevangelij boste videli kolikokrat je napisano, da je Bog - Ljubezen, da je sin tudi Ljubezen, in kaj je svetejšega od Duha ljubezni, ki stalno zavračamo? Kdo bo šel proti Svetega duha ... itd. Kdor ima ušesa bo slišal in kdor vidi bo videl.

Kristalna vaza, polna rož.
ponosnih rdečih vrtnic,
kot bi hotele reči, najlepše smo...
vabljivega vonja, barve,
Katerih cvetovi bodo počasi izgubili čar,
Ostala pa bo prazna kristalna vaza.
In spomin na nek dan.,
Na ponosne rdeče vrtnice,
Na čas ki teče...

jože.k

Tako majhna deklica,
Temnih las, rjavih oči.,
Živahna je tekala okoli,
Z očmi iskala igračko...
Dimnikarčka, iz gume...
Potem si ga je ogledovala,
Morda stotič, ko je ponosno rekla,
Moj ati bil dimnikar,
zdaj pa ga ni več...
Nato je igračko položila v kad,
Ter jo nežno začela umivati...
Ne iz potrebe, iz navade,
Tudi ati se je vedno,
Potem pa smo imeli kosilo...
je še odsotno izrekla,
ter začela jokati...

Jože.k

V filmski kameri
vidiš gibanje vetra,
vidiš hitrosti drvenja stvari,
vidiš premikanje senc,
vidiš gibanje ženske z vetrom v laseh.
Ne vidiš pa duše odznotraj.

Nato vse obleži mirno in spokojno.
Kakor da se je veter ustavil.
Na čustveni razdalji od skrhane ključavnice,
ki s ključem ne more odkleniti zarjavelih vrat.
Vse je zraslo v doživetje trenutka,
ki odloča o poskusu pozabe.

Dnevi neprijazni mokro aprilski,
meni zbujajo otožnost, nostalgijo,
po tvoji bližini, ljubezni strastni,
morda igrani, a v meni zasidrani globoko.

Vračajo me v čas sla, nenasitnega
poželenja, ko noči sva znojila, sanjala,
jih prebedela mokrih, vročih teles,
vlažnih od strasti, moči dane iz pekla..nebes.

Vsega so krivi bogovi na Olimpu,
ki so naložili človeštvu toliko polen
pod noge, toliko drv,
da lahko zakurimo kres.

Ženske slavijo Bakusa,
ki jim naliva vino ljubezni in pozabe.
Vino teče v potokih. Hvalabogu,
da ni kri, da je ogenj, ki očiščuje.

čisto steklo s soncem v srcu
zrcalo mehkobe
diha sega vame svežina
polna pljuča svobode v zlatem prahu

****

Poslano...

Prek širne ravnice, prekmurskih livad,
Štorklje letijo, okras rosnih trat,
Prislihnil sem vetru goričkih hribov.
Kliče me sebi, spet kliče domov...

Le pesem podarjam, tam je moj dom,
Da te objame, prisluhni, postoj,
Pesem ljubezni, pesem srca
Najlepših spominov, kar jih ima...

Sem vprašal veter, kje hodiš,kaj si videl,
da mi morda prinese prijetno sporočilo,
me nasmeji, odgovori, spravi v dobro voljo...

Toda veter molči, le šepeta...
Kot, da bi se izogibal odgovarjati, v iskanju besed,
Da mi pove nekaj zlaganega, izmišljenega...

Saj ne pričakujem , da bom zadovoljen z odgovorom,
Z nečim, kar bi me spravilo v dobro voljo...
Da bi mi s tem uspaval...

Veter pa se le nežno poigrava z listjem na vejah,
Lahno boža nežno cvetje na jasi,
Poje pesem letnega časa, se se mu predaja...

Jože.k

Nekdo ji šepeta
in za hrbtom govori.
Čuti, da ima mrzlo telo.
Ne pusti se prepričevati.
Ne vidi ozadja v ogledalu.

Opazi, da je na istem
metru površine kot včeraj,
vendar drugačna.
Globoko diha
in išče v torbici drobiž,
da plača kavo še za njo,
ki stoji za hrbtom in jo potiska
v amorfno maso steklovine.

Postoj,
ne hiti v daljavo
ostani še malo
da veselila se boš
družbe moje.

Poglej,
koliko lepih dni
koliko lepih večerov,
sprehodov ob reki temni
naju še čaka.

Odmaknjene višave
s studenci svetlobe
prižemajo k obrežju praprot,
ki vabi v zeleno hišo.

Zrak je prozoren.
Visoko gor, kjer je neizpeto.
Nad malodušjem dol
se zbirajo sence,
nad njimi sanje
in žareče ptice.

Saj vem, vsakokrat, ko odhajam od tebe,
Vsakokrat me opazuješ od daleč...
Pri zastrti zavesi, zastorju, žaluzijah, skozi okno...
Verjemi, čutim tvoj pogled, oči, obraz.
Pa saj se ne hudujem nad teboj, nasprotno...
Tudi tega ti ne zamerim, da nisem edini,
Da sprejemaš tudi druge,
Tiste, ki iščejo svoj trenutek...
In vsakokrat, ko me sprejmeš, se ti predam,
Z vso notranjostjo, čustvi, čeprav tudi nerazpoloženega...