V filmski kameri
vidiš gibanje vetra,
vidiš hitrosti drvenja stvari,
vidiš premikanje senc,
vidiš gibanje ženske z vetrom v laseh.
Ne vidiš pa duše odznotraj.

Nato vse obleži mirno in spokojno.
Kakor da se je veter ustavil.
Na čustveni razdalji od skrhane ključavnice,
ki s ključem ne more odkleniti zarjavelih vrat.
Vse je zraslo v doživetje trenutka,
ki odloča o poskusu pozabe.

Prelomni dogodki zmedejo sanje.
Ne bo ji več veter zakrival obraza
z maskami svojih senc,
z letečimi brezbarvnimi metulji.
Tišina je razklana prek ust, ki želijo govoriti.

Zrasla je v kljunu pojoče ptice.
Nad jezikom ji leži rdeči sadež,
ki lomi svetlobo in poganja valovanje krvi.
Njena zarja je reducirana na flamingo.
Na rožo, ki ne more zbledeti in oveneti.

Kako veter joka. Zbodel ga je trn.
Veter, ki nima bivališča, zvija in lomi,
se v krčih vrtinči in s trnjem obraščeni
grm neusmiljeno pritiska ob zid.
Ko se izpoje, je kot sapica blag in božajoč.
Pred lastno silo se sončno cvetu nasmeje.

Razpršil in odnesel je sliko trenutka
in se ob njej naselil z nemirom naslade.
Dvignil jo je visoko v nadsvet. Odrinil,
skipnil, da nikomur ni več podobna.
Morda hiši, zgrajeni iz besed.
Postala je misleča misel, ki razgrajuje dež.
Ne more se več z vetrom gibati,
je kakor granit iz sanj na valovih neba,
spletenih iz ženske moči.

Neotipljivi okvir življenja se z vetrom
giba in divja. Z njim se dviga v višine.
Nebogljen ždi med brazdami resnice
čakaje na obrežju morja svoj čudež.
Nebo in zemlja sta se naselila v besede.
Rdeče morje se je razdelilo in odprlo duši vrata.

Kdo še verjame v nadresničnost?
S prostim očesom naj otipa na drugi strani
sedanjost prihodnosti faraonove
blesteče kočije, ki nosi njeno zlato
skrinjo besed v Kano Galilejsko.

www.tatjana-malec.si