Vsega so krivi bogovi na Olimpu,
ki so naložili človeštvu toliko polen
pod noge, toliko drv,
da lahko zakurimo kres.

Ženske slavijo Bakusa,
ki jim naliva vino ljubezni in pozabe.
Vino teče v potokih. Hvalabogu,
da ni kri, da je ogenj, ki očiščuje.

Človek ima vendarle listino v svojih rokah.
Deklaracijo o človekovih pravicah
z odmerki upanja. Lahko bi jo vrgel
na ogenj, a spomin je odpornejši.

Plamen kresov je visok do neba,
kjer spijo novi bogovi, ki gojijo
zasužnjevalsko ljubezen, zlorabljajo moč
in svoj visoki položaj na Olimpu.

Nasilje nad ženskami za tekočim trakom,
ki gredo na stranišče, da si zamenjajo vložek.
Kako banalno hlapčevstvo za nujnost preživetja!
Brez premorov za dihanje svobode.

Abstraktne svobode je kolikor hočeš.
V demokraciji lahko preklinjaš na glas,
lahko prerokuješ iz delavskega lonca.
Vse je dopustno in dovoljeno.

Bogovi ne tavajo po svetu zelene dežele,
kjer na Rožniku pečejo pleskavico
in jo zalivajo s pivom iz domačega hmelja.
Zaklali so pujske iz Ihana in pečejo vola.
Komu je namenjeno vse to slavje?
Vam, ki bi se radi rešili bogov.

Naj ne silijo dol, kajti spodaj so sužnji,
prezračevalnice znoja in mučilnice,
ki jih osvobaja delo za 380 Eur mesečno.
Domov se odnašajo polivinilaste vrečke,
v katerih so deli preživelih lastnih teles.

Resnico slavja iščejo v pepelu,
ko je prizorišče kresa zapuščeno.
Pepel vzbuja malodušje in obup,
a zakon o delavskih pravicah je na
človeški strani. Kaj hočete več?

Kako vam sploh pride na misel,
da se bodo po sončnih terasah spustili
bogovi navzdol, kjer gorijo kresovi?

Prvomajski plamen je nekaj magičnega,
zublji so avtentični in edini realni pogled
na stvarnost, ki v zubljih kaže upor
kljubujočih za delavske pravice.
Prvi maj ostaja, ker je sestavni del
socialnega inženiringa. Živel 1. maj!
Karizma in moč mladih sanj.

www.tatjana-malec.si