Stari kozolec na gmajni dajal nama
je prostor, kjer sva svet sanj, le svoj,
gradila, se v njega zatekala,
ljubila se, odkrivala ljubezni opoj.
Dež pomladni je narahlo padal, škrabljal
po skodlah, v žlebih je voda
glasno klokotala, drla, odtekala
v svet podzemni, se vračala.
Vonj rož, suhih trav, opominjal
je naju, da sva na zemlji, ne v nebesih,
da živiva življenja v najinih telesih,
da sva enaka med enakimi, brez ogrinjal.
Ne nosiva mask, ki skrile bi naju
pred zlemi duhovi, pred zlobnimi
jeziki, pred ljudmi, morale polni;
si češenj ne obljubljava v mesecu decembru.
_________________
Stari kozolec na gmajni dajal nama
