Ko položiš na srce misel,
morda smo besedo,
ki zajame ubrane spomine,
se rodi sto novih besed
in začutiš pretakanje življenja.

Tiso prvinsko moč,
ki znotraj zaveje
z mehkobo vetra,
kot dotikanje ljubeče roke,
kot je hoja po zlizanih rečnih kamnih,
kot razcvet jablane in petje ptice.

Odpirajo se ti nove pokrajine,
do tedaj slepcu neznane.
Kot studenec žubori
in vate vstopa gozd
in vsi lestenci tega sveta.
Tisočere dlani ti ponujajo
pšenična zrna za setev.

Tedaj svoje veselje
prevedi v vse jezike sveta
in človeštvu povej:
Berite speve o sreči,
naj vam radost otrpne žalost
in naj vam sončno zlato
požlahtni in radosti srce!

Vzemite si božansko resničnost
današnjega dne v svoje roke
in širite veselje naprej,
da se hudourniki jeze iztečejo
in morje umiri, ko spere in odnese
morsko travo s tvojega obraza.

www.tatjana-malec.si