Ni časa za pesem,
ki te v slabo voljo spravlja,
ko jo prebereš,
čas tvoj dragocen zapravlja...

Res lepša tista je,
ki v ljubezen te pripepelje,
ko moč besed je,
da ti vse grdo v dobro zmelje...

Hodim skozi atomski vek, naš svet, naš čas...
Počasi, vendar zanesljivo vidim kraj poti...
Poti, ki je polna ovir, preprek, zakonov, absurdov...
Ko bogati kličejo k solidarnosti, pomoči revnim...
Naj si pomagajo revni med seboj sami ?
Ko je most med bogatim in revnim vedno daljši...
Ko je agonija revščine kot val, ki bo udaril nazaj...
Ko slepi ne spregovorijo, gluhi ne vidijo...
Ko je postaja miselnost močnejšega bolj prava...
Ko je strup v vodi, zemlji, zraku, darilo dneva nam od nas...
Tistih, ki nam ponujajo drobtinice kot darilo...

Ni moč v verzih,
Kjer ti dih zastane,
Če ljuibezen se v maju vname,
Le tam, kjer pesem je berljiva,
lahkotna nežna, pomenljiva,
V besedah lahka zapeljiva...

Bi pisal rad o pticah, maju,
Osladno kot da sem v raju,
A ptice poletele so,
Na jugu bodo pele,
Le redke bodo tu ostale,
Če preživeti bodo znale...

Sem dreznil gnezdo os,
morda sršenov,
Saj pik boleč je,
smrt prinaša,
Le pips sem vzel,
prižgal si BOSS,
če kdo še vpraša,
to tisti ki življenje krajša,
ga odvzame,

So poletele, poplesale,
V zadnjem plesu pomahale,
Ko strup še zadnji,
Kamu v ubupu,
komu bi ga dale,
le ena moč našla je,
me zadnjič obletela,
v krogu leta, nekaj išče,
kaj na pipsu piše...

V tebi sem našel radost,
napolnjuješ me, moje
mirne dni, očaran od tvoje
notranje lepote... vem, niso sanje, je stvarnost.

Očaran sem od lepot,
ki me obdajajo, lepota
trte, ki jo ziblje sapica,
rože na okenski polici in ti z menoj, čeprav si drugod.

Jaz sem mnogo več od malo.
Kot mali cvet ki ga ponudiš,
majhen, z velikim pomenom se ga je dalo..
Utrgaš me, če se potrudiš!

Rjavozeleno je steblo rumeno,
v žamet odeto in s papirjem speto -
vse želje podarjam, si nič ne želim
poglede premamljam, ljubezni jezik govorim.

Nikoli ne reci,
čeprav po tiho,
da vedela nisi,
da luna gre spat z nočjo.

Da bolj sonce
sveti, ko se ti
smeješ, da noč je
temnejša, ko se jočeš mi.

Da bi s tabo bila, k tebi se privila
Da bi te ljubila in od žalosti skrila
Rada bi, da tvoje srce sreča obsijala
Rada bi ob tebi se soncu nasmejala

Nikamor ne odidem in nič me ne prežene
Na vsem belem svetu želim si samo tebe
Ti zavedno srce sem svoje podarila
Ti zdaj vedno z mano in ne bom se skrila

Vem, nekoč bom prebolela
če si bom dovolj želela.
Takrat bom pozabila,
kako sem sramežljivo se iskrila.
Če si se dotaknil le,
mojih dolgih las,
če mi je zapel, nadvse
tvoj nežni glas.

Veš jaz resnično sem živela.
Realno gledala na Svet,
Brez žarka, brez ravnila
narisala sem črto in zakrila sled.

V meni ni, da sprašujem,
v meni je samo da si odgovorim.
Potrebujem čas, da se obvladam,
ne na daljavo, temveč pri tebi, z menoj...

Občutim tvoje misli,
jih polagaš drzno vame…
molčim… morda čakam ali pa tudi ne…
Iščeš odgovore vem… samo nasmehnem se…,

Rad bi dal ti ljubezen,
Rad bi dal ti srce,
Daj pokaži se, ne skrivaj,
Da bi sreča našla me.

Rad bi zbujal se ob tebi,
Rad bi kuštral ti lase,
Naj v srcu tvojem plamen,
Nikoli ne umre.

Če le ne vidiš, da je vsak moj zlog
in črka vsaka, naslovljena le nate.
Če le ne čutiš tega
Če nisi začutil, da sem le človek,
Da me ne briga obris in naziv
In, da že dolgo v sebi imam mir

Kaj naj povem, razlika je le
v načinu izraza…

Zate sem srečen,
na meni svojstven
način, ko jočeš, sem
žalosten, vendar solz posušiti na tvoj način ne morem.

Rad bi, da tvoje
misli bi bral, da moje
bi ti, vedno razočaranja
bi nama tuja, sovražna, nepotrebna bila.

Poetu daj da se izpoje, ne da bi v globel ga pahnil,
težko bi spet bi spet v življenje novo pesem vdahnil,
ko iz brezna pot iskal bo, v bolečinah mah si utiral,
ne daj da s pesmijo v verzih svojih bi umiral...

Ko nova pesem se mu v mislih utrne, v verzih zaživi,
Je kot iz jutra svetel sončen dan okoli tebe se stori,
Ne išči sebe v njem, ker pesem svojo poje,
Saj pušča v miru vse, mu sveto, kar je tvoje....

Ni pesem se rodila, da ti bi menjal ji besede v mislih,
Le puhla glava, sprevržene so želje redkih tistih...
Ko išče tak napake, kaj malo mar mu ogledala,
Da v njem iskal bi sebe, kaj narava mu je dala...

Prinesel je ogenj,
In nehote zanetil požar,
ki zdaj gori vsepovsod...
Vročične dodajajo napačno
gorivo v ogenj na napačnih mestih,
da začne goreti še streha,
si to želite?

Glasujete za gasilsko zvezo,
če vam vaš mir nekaj pomeni,
rečite gasilske zvezi – Da... ;)

Ko sanjamo,
Je lepota brez meja,
Prebujajoč iz sna pa nas kruta realnost stre...
Ko začutimo,
Da smo proti zavisti, podlosti brez moči,
Saj le nemo opazujemo sprevrženost, dvoličnost,
Ko se v nas pritihotapi samozadovoljna,
kot zmagovalka,
Ko svojo rešitev najdemo na njeni strani,
Se ji začnemo dobrikati,
Z njo prijateljevati,
Ob svoji puhoglavosti moč uma omejimo,
S svojim jaz stremo resnico,
Ji vzamemo njen jaz,
Pa spet zasanjamo z lažno resnico v glavi,
S pravo v srcu,
Ki je otopelo na svetlobo dneva,
Na moč resnice,
Vendar nam jemlje spanec,
Ko nas na to opozarja skozi sončni žarek dneva, toplota,
In počasi v nas umira človek,
Sočlovek, resnica...
Vendar resnici pomaga vest...
ker je resnica pokrita z barvami, polepšana,
Takšnimi, ki nam ugajajo,
Ko pa začnejo deževati besede, pa barve zginejo,
Izgine pa tudi laž, ostane boleča resnica...

Ljubezen moja prva in zadnja
spet prva in spet in spet...
Neskončno te ljubim in se vsak
dan zahvaljujem, da sem
te našla, da sem te spoznala
da v življenje moje si prinesel ves svet.

Neskončno verjamem, neskončno zaupam
Neskončno te ljubim in čakam neskončno
Neskončno sva skupaj, se neiskončno izgubljam
In se neskončno najdem v sijaju tvojih modrih neskončnih očeh...

Trojanski konjiček
Tri lili, tra lala,
trojanskega konja danes ni doma.
Je šel na veselico,
si poiskat krasotico,
da bi mu zapela:
hi, ha, ihaha konjiček,
pokaži mi svoj biček,
da ošvrkne ga jeziček.
Sem poredna punca,
ki se rada gor pa dol pogunca.

Avtor, lunica...

Dragi Oče, čemu je vse to trpljenje?
Čemu je vsa ta farsa?
Kje zdaj v tvojem srcu vse sočutje
kateremu že tisočletja učiš nas?

Predobro veš, da vzrok ni v bil v človeku.
“Grehopadenje” je posledica laži,
mogočen Si, zdaj vsemogočnost svojo
v usmiljenju k človeku vsem javi.

Jaz vem zase svojo zgodbo.
Svojo pesem, tvojo sodbo.
Ti ne vidiš moje bolečine,
ne poznaš me, nepomembna last sem ki na hitro od tebe zgine.
Bled spomin sem sredi hladne zime,
oživiš me, ko težko je in ko te prime,
da bi jokal se, lagal..
Energijo mojo v nič dajal.
Mene pa en sam hudič,
ne pogleda, nisem nič.

Prijateljice bomo za vedno,
saj brez vas je življenje bedno.

Ko smo se spoznale,
smo vse na stran dale,
saj smo se bale,
da bomo prijateljstvo zaspale.

Zdaj ko vem, da prijateljstvo je pravo,
lahko grem na vsako zabavo.

Maruša, 11 let

Večer se je bližal, nevihta,
nestrpno sem jo čakal,
prav grozljivo je bilo, burja
je »škure« trgalala, vrata, ves svet zunaj je bobnel.

Strele so, kot kače ognjene
švigale, se v goro zabadale,
ves klanec, cesto osvetljevale,
žarele, z gromom plesale z dežjem, se veselile.

Ilovica rdeča, zemlja zorana, duh akacije,
žica rjava, bodeča, rovi na sveže skopani,
odtisi gum, vojaško globoki, vidni,
človeški izmečki, suhi, prazne konzerve.

Dim vali se preko močvirnega loga, poljane,
ptice črne, glas njihov zlovešči dušo razdira;
vasi prazne, zapuščene, hiše podrte, požgane,
tabor v bližini, oficir vojaka prostaka nadira.