Vem, nekoč bom prebolela
če si bom dovolj želela.
Takrat bom pozabila,
kako sem sramežljivo se iskrila.
Če si se dotaknil le,
mojih dolgih las,
če mi je zapel, nadvse
tvoj nežni glas.
Veš jaz resnično sem živela.
Realno gledala na Svet,
Brez žarka, brez ravnila
narisala sem črto in zakrila sled.
Vse bi rada ti priznala,
žal mi je za vse, a nič se ne bojim.
Rada bi le verovala
da nič ni res, naj se prepustim.
Solze žalost zdaj budijo,
ko bi vsaj že enkrat šlo.
Mimo, naj reče že Adijo,
ta led ki s hladno boža me roko.
Veš jaz resnično sem želela,
realno gledala na Svet.
Nekoč morda bom le uspela..
in stopila bom tvoj led.
Narisala bom črto in zakrila vse sledi,
Umaknila oblake na obzorju
zapela svetu novo pesem,
te pozabila tam nekje pri tistem morju,
ki vse solze posuši.
Tam nekje te bo čakalo,
vse tisto česar ni.
Sam si, v objemu čarovnic in hudobnih vil,..
sanjaj, le sanjaj - nikoli več ne zmotiš moj Mir.
Vem, nekoč bom prebolela
