Ko sanjamo,
Je lepota brez meja,
Prebujajoč iz sna pa nas kruta realnost stre...
Ko začutimo,
Da smo proti zavisti, podlosti brez moči,
Saj le nemo opazujemo sprevrženost, dvoličnost,
Ko se v nas pritihotapi samozadovoljna,
kot zmagovalka,
Ko svojo rešitev najdemo na njeni strani,
Se ji začnemo dobrikati,
Z njo prijateljevati,
Ob svoji puhoglavosti moč uma omejimo,
S svojim jaz stremo resnico,
Ji vzamemo njen jaz,
Pa spet zasanjamo z lažno resnico v glavi,
S pravo v srcu,
Ki je otopelo na svetlobo dneva,
Na moč resnice,
Vendar nam jemlje spanec,
Ko nas na to opozarja skozi sončni žarek dneva, toplota,
In počasi v nas umira človek,
Sočlovek, resnica...
Vendar resnici pomaga vest...
ker je resnica pokrita z barvami, polepšana,
Takšnimi, ki nam ugajajo,
Ko pa začnejo deževati besede, pa barve zginejo,
Izgine pa tudi laž, ostane boleča resnica...
Ko sanjamo,
