Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Lajajo_Karavane_Akacije

Lajajo psi, karavana se vrti... petek, 23. maj 2008 @ 19:57 CEST Uporabnik: kanika Ilovica rdeča, zemlja zorana, duh akacije, žica rjava, bodeča, rovi na sveže skopani, odtisi gum, vojaško globoki, vidni, človeški izmečki, suhi, prazne konzerve. Dim vali se preko močvirnega loga, poljane, ptice črne, glas njihov zlovešči dušo razdira; vasi prazne, zapuščene, hiše podrte, požgane, tabor v bližini, oficir vojaka prostaka nadira. Rob gozda, šotor sivi, zakrpan, s plahto prekriti, vonj komore soldaške, goreč ogenj, plašči vojaški. Lajajo psi nekje, menjava straže, ogenj cigaretni, žar, duh po plesnivem, po ožganih škornjih se širi. Žvenket steklenic mnogih, menaške, žlice neoprane, vzdihi iz dna duše preproste, gate na roko oprane, srajce vojaške, na vrv, žico staro napeljane, nogavice, v očeh postav, zavitih v šotorska krila, smeh in solze. Glas rezek, strogi, prepitega kaplarja, kliče kurirja, skozi vso vas šotorov, labirint, »kje hodiš hudirja?«; petrolejka brleča, na stolu, na zaboju karta vojaška, šotor, pol tema, v kotu slika moža z brki, prava soldaška. Poči strumno s petami, da blato močvirsko z njega odpade, s komolcem puško zategne, dvigne brado, vase trebuh potegne, "poštar vojaški", kurir se zadere z vso močjo, na vse pretege: »Pokorno se javljam, vam na uslugi, kaplar gospod, želite?« Duh česna, slanine, slivovice, piva, vanj dahne, zibajoča postava, veterana, mitov balkanskih, zmag, zgub, vojn kralja Karađorđevića: »Kje hodiš tako dolgo, mater ti tvojo, j.... ti vse po spisku, a misliš na to, kje sedaj živim, tu z vami, kdo sedaj mojo milo..pri meni doma?« »Nič več, moj gospod kaplar!« si misli naveličan kurir, »danes še, pa mogoče jutri, potem grem jaz v civilizacijo, na drugi tir, v vas svojo, bom delal po svoje, kar bom hotel, pusti ti moje "tetke" in mater mojo! Vse zapuščam, beda vojaška.. mater ti tvojo, pardon, mater vam vašo!« V vojnah krvavih, ne bojujejo se blagoslovi, se spopadajo mrak in svetloba, orožje in moč, pa vendar se ne bojujejo sami, se borijo bojevniki, ki v bitkah zmagujejo, v njih so poraženi, zmagovalci pozabljeni. Krogla in medalja, ne zadeneta nikoli pravega. Komentarji (0) www.pozitivke.net