Že sama pomisel na
to, kje sem jaz in kje
je luna, njena senčna
stran, me spravlja v lebdenja stanje.

Kako priti do nje, do
njene sence, bivati
v njej, se hladiti,
je popolnoma utrgano… enako.

Takrat, ko je noč
in je luna polna,
jo opazujem sanjajoč,
kje sem in kje ona, zavedam se tega.

Tako blizu in tako
daleč sva si, na dotik,
pa vendar je ta stik
možen, zaspim in že sem v njeni senci, kar ni težko.