Večer se je bližal, nevihta,
nestrpno sem jo čakal,
prav grozljivo je bilo, burja
je »škure« trgalala, vrata, ves svet zunaj je bobnel.
Strele so, kot kače ognjene
švigale, se v goro zabadale,
ves klanec, cesto osvetljevale,
žarele, z gromom plesale z dežjem, se veselile.
Ves sem bil na trnih,
od povsod novice,
o povodnjih, plazovih,
nje pa od nikoder, v temi sem prežal, lovil glasove.
Na kaminu sva ležala,
bil sem pomirjen,
cel sem se tresel, se je ona,
ma ni bila kriva burja, bila sva midva, strast.. ljubezen.
|