Poetu daj da se izpoje, ne da bi v globel ga pahnil,
težko bi spet bi spet v življenje novo pesem vdahnil,
ko iz brezna pot iskal bo, v bolečinah mah si utiral,
ne daj da s pesmijo v verzih svojih bi umiral...

Ko nova pesem se mu v mislih utrne, v verzih zaživi,
Je kot iz jutra svetel sončen dan okoli tebe se stori,
Ne išči sebe v njem, ker pesem svojo poje,
Saj pušča v miru vse, mu sveto, kar je tvoje....

Ni pesem se rodila, da ti bi menjal ji besede v mislih,
Le puhla glava, sprevržene so želje redkih tistih...
Ko išče tak napake, kaj malo mar mu ogledala,
Da v njem iskal bi sebe, kaj narava mu je dala...