Cement v fugi razuma je za zrklo
izmozgan kefir malega rejverja,
ki si razbija plošče na glavi.
Micelij razpreda med travo osladje,
ki raste pod listjem na obpotju,
kjer se kačji pastir s smaragdnimi krili
gosti na smokvini kaplji melase.

Roža cveti s sončnično glavo semenje
in ogreje micelija pod zeleno pelerino
izmenične ženske odpetosti na prsih,
ko micelij kuka v njen svet iz svojih nižin.
Vrabčevo naskakovanje v steklo
naočnikov očividca nad podgobjem.
Videnje je vedno stvar prostornine.

Včasih me prime, tako za trenutek, da bi kričal
v nebo, kot volk samotar bi tulil,
vendar imam zadržke, bojim se, da kdo ne poreče,
glej ga, mrcino, ko ne piše,
zavija, pa ne kot volk, kot garjav pes domači,
volk, to ni zanj, preveč 'in', originalno se sliši.
Vpil bi na Mesec,
nanj bi se drl, kot divji prasec
bi krulil v noč svetlo,
vendar se bojim, da bi iz grla prišlo
zavijanje volčje…psa domačega, ne glas ščetinarja
osamljenega, preganjanega,
od vseh tistih posvečenih, ki mislijo,
da so na svetu predvsem zato,
da drugim življenje grenijo, frustracije zdravijo,
ne ustvarjajo, z neumestnimi šalami se delajo
pametne, vzvišene, sebe pozabljajo v temi,
bedi večni.

Bile so le sanje, bile so le blodnje!
Brezpotja, kjer dušo dvomljivost razjeda.
Osamljene želje in skupne kreposti - nasprotja,
ki spaja in loči jih ista beseda.
Ljubezen? Ah, točite raje mi čašo pelina -
je slajši, ne žge iz drobovja.
Čas pride, ko veš, da ne da se, da ni ga načina
s poljubi odgnati prekletstvo okovja.
Bili so trenutki, zdaj svetli, zdaj temni. Igranje
na karto moči in šibkosti.
Končane so blodnje, pregnan je urok in ubite so sanje -
oči so odprte. Kaj bom brez norosti?

Na kraju marmornatega 'šanka',
temnega in hladnega, sedela
si, dolgonoga…vabeča,
nasmeh svoj delila
si, a ne meni, drugim okoli sebe,
kot sonce v jutru meglenem žarke svoje.
Tako rad bi te, ko sem te gledal, vase
vlekel vonj tvoje bližine,
prosil za ples, te
povabil, da bi s teboj se
v ritmu glasbe,
v soju luči odra,
plesišča, zavrtel bi te,
te čutil ob sebi, doživljal gibanje tvojega telesa;

Moja duša je umrla,
a telo še živi,
v meni sploh ni več ljubezni,
vse odkar odšel si ti.

Moje srce ni zastalo,
ko si zlomil mi ga ti,
a moja duša je umrla,
ko nehala sem ljubiti.

Noč je hladna, kadar te ni,
žalost v mojem objemu spi
in ko nov dan se prebudi,
srce joče: kje si ti?!

Ljubezni krik trga mi srce,
kot oster nož raztrga me.
V soju sveč pišem ti v slovo,
razum podpira mojo rokó.

Ponovno letim na krilih bolečine,
ta let obuja boleče spomine.
Branim se, a brez orožja,
ne morem premagati otožja.

Dajte mi čas, da mu oprostim
za vse izlite solzé.
Dajte mi pismo, da mu razložim
to, kar ukazuje srcé.

Dajte mi vina, dajte mi spanca,
da končno ga prebolim.
Dajte mi kamen na mesto srca,
da ga zapustim.

Dajte mi nekaj proti glavobolu,
dajte mi aspirin.
Dajte mi nekaj proti ljubezni,
vzemite mi spomin.

Pojdiva na Patmos,
draga moja golobica!
Odletiva tja s hitrostjo
misli!


Dajva duška
svojim željam
in hrepenenjem,
ki naju mučijo!

MANJA ŽUGMAN ŠIRNIK - NAPLAVINE DUŠE
Založba Morfem, 2008

Zbirka je pesniški prvenec mlade avtorice, v katerem pogumno išče svoj tok poetičnega, estetskega in katarzičnega.
Predstavljene pesmi so večinoma pripovedne, obogatene z metaforiko. Tematsko so izraz mlade ženske, ki se predaja ljubezni, čustvom, strastem, hrepenenju in kdaj, predvsem proti koncu zbirke, tudi razočaranju. Segajo v globine ženske duše – nje – ki čuti, in je podobna tisočim žensk z njihovimi sanjami in željami.

(iz spremne besede mag. Zorana Pevca)
Umetniško kompozicijo Eve na naslovnici je oblikovala slikarka Irena Polanec.

Majhno dekletce se ozira, sprašuje,
Mamico gleda, z glavo zmiguje;
Tamkaj v daljavi oblak je teman,
kakšno bo vreme, je sonček zaspan ?

Hčerkica mala, sonček zaspi,
ko mu je ura, tja daleč hiti,
morda bo dežek, ko sonček zakrije,
mamico rad ima, spet vrt ji zalije...

Kaplje dežja padajo
na zemljo žejno, izsušeno,
kot solze trpljenja so, solze samote,
ki polzijo po obrazu žejnem ljubezni, jih ni videti,
jih čuti samo srce, duša preganjana…izmučena jih izjoče,
po prsih bolečih teko,
se zlivajo v naročje
pričakovanj, iščejo razumevanje,
zatočišče;
sonce iščejo, iščejo telo
sorodno, um, ki bi sprejemal vse to,
kar ponujajo, v sebi nosijo…izpovedujejo;
žarki sonca, da jih ogrejejo,
lesket, da jim dajo, jih izbrišejo;
čas iščejo, ki bi vse to
prestavil v drug svet, dimenzijo,
kjer iz oči črnih biseri padajo,
ne one, solze;
iščejo srce, ki
z dovolj krvi plemenite
ljubezen vročo
rojevajo, plemenitijo, nje solze
razumejo,
jim ne branijo,
ko hočejo na plan, ko se zlijejo
po obrazu,
saj takrat pomoč iščejo, po njej kličejo;
solze so kot dežne kaplje, ki padajo
na zemljo, ji dajejo življenje,
one nam povedo, kar čuti telo, duša, ljubezni žejno srce.

Ko rasteš
v drevo,
pridejo,
ti porežejo veje,
te cepijo
in ogradijo.

Mračne ptice
kljuvajo
in pijejo
tvoj sok.

Izrekaš se
z glasbo v sebi,
jim stiskaš ustnice,
ko barvaš
zeleno v rdeče.

www.tatjana-malec.si

Vonj praproti,
kopriv, velikih listov lapuha
ob vodi žuboreči,
nama je silil v nos, ušesa,
ko sva tesno objeta stopala
po stopnicah, lesenih, črnih,
pragovih, ki služili so nekoč 'konjičku, ki ogenj bruha',
vkreber med zelenje
sva šla,
med trave cvetoče, travniške cvetlice;
na vrhu stopnišča
si rekla mi, da ne bi odšla,
da bi ostala v tem raju, samo za naju, da pobegnila
bi od njih, hrupa mestnega..vrveža,
od vseh, ki ne mislijo kot ti, kot midva.

Strmim skozi okno...
Opazujem bes naravnih sil...dež...
Ko neustavljiv veter uničuje kot za šalo, odnaša, lomi...

Strmim in razmišljam....
Kam nas vodi odnos do narave.
Pričakujem, da ljudje spremenimo miselnost zdaj...

Strmim in zgrožen opazujem
Čakam, da se pomiri vihar na svoji poti.
Da se spremenimo v sebi, z navadami..že danes....

Pogrešam
adrenalin
in vsa spoznanja,
ki ti z njimi
rade volje
postrežejo
razne zbirke
nakopičenega
uporabnega
znanja.

Jočeš kdaj morda,
kadar nihče te ne vidi,
v trenutkih, ko se ti stemni
in ne vidiš več poti
jasne in pregledne,
ko se čutiš tujca
tudi med prijatelji,
ko nimaš več moči,
da svetu kazal bi
le vesel izraz,
ko se tvoja vera ruši
in ti je tesno pri duši…

Postarano dekle
hiti po ulici,
spotoma srečuje
vseh vrst ljudi.

Postarano dekle
se med vsemi temi ljudmi
izgubi;
zanjo so in ostali bodo
le naključno mimoidoči,
ki jih je še najbolje pri miru pustiti.

Vedro asfaltnega katrana
je zlito na Sokratovo enačbo
um = krepost = sreča.

Krepost je naredila samomor
v trebuhu Fortune.
Niti kondom ne bi rešil njenega
vdora in pristanka za zaploditev.

Dioniz, sin Zevsa in Semele,
bog vina in opoja,
bog razposajane objestnosti
je v trebuhu Fortune sprejel seme
kreposti, a iz njenega glasu
in apoliničnega nasmeha
se je rodil tragični človek.
Goethe bi temu rekel:
Prinesli so čisto luč,
a ogenj ni bil več čista svetloba.

Srce kao šetalica, lutalica, kao
ranjena ptica.Duša kao obala
pusta,nekad tako posustala,
boreći se sama sa sobom.


Zato Ti! Ne budi tužan,kažu:
"Poslije svake kiše posije sunce"
Napravi korak, znam, neće biti lak!
Al, Ti to možeš. Znam, Ti si jak.

Povej mi le, da rada me imaš,
Vem da ti, to še vedno znaš,
Dal sem ti vse zvezde z neba,
Skupaj srečna sva bila.

Lažeš mi, da z drugim se smejiš,
Vem da le ljubezni se bojiš,
Ne priznaš, da ti ljubiti znaš,
In da z drugimi se le igraš.

Sovražim, ko ne zmorem prenesti,
čustev ki uspejo me zmesti.
Sovražim, ko bolijo in ko žarijo,
kot sonce in Te, za seboj, pustijo.
Umiram od želje, da bi ostala,
da bi se ustavil čas in bi ostala samo dva.
Jaz in Ti.
Želela bi si da se izbriše vsak oblak,
želela da obstoji vsak korak.
Okrog naju prazen, umirjen svet -
razprostrl bi se tisti travnik spet.

To je moj očka
in rad ga imam!
Vsak dan komaj čakam,
da se z njim igram!

Moj očka je ogromen!
Z mano se lovi!
Vse okoli naju
se trese in bobni!

To je moj očka!
Visok je kot drevo!
Vse lahko dosežem
z njegovo pomočjo!

Ne dežnik, oblaki zapirajo
zastrto zaprtost neba.
Oblaki, za katere ni odgovoren
skoraj nihče. Tudi koliko sonca
bo podarjeno, ne odgovarja
skoraj nihče. Če radodarno bo,
na vsaki livadi, skali in polju
se bo vsak lahko odpočil in se nahranil.

Pozabljeno bratstvo bodo žarki zbudili,
veselje se bo okrepilo
in dihalo svoj sentiment.
Čuti se bodo prebudili in oživeli.
Obilna bo setev in obilna bo žetev.
V razkošju obilja bodo živeli ljudje.