Odluščen omet,
sledovi stare freske –
skrivnosti duše.

Svinčena zrna
na dnu zlate šatulje.
Balast življenja.

Bisernata sled
na nežni strani lica.
Pot čiste solze.

Senca v globini
brazde, začrtane v dlani.
Struga življenja.

Prepusti se sončnemu dnevu,
ki te je objel z ljubečimi rokami.
Čakaj na večer, ne da bi merila
besede, ki ne morejo raniti sanj.

Kot glas gonga počivajo ptice
na vejah s stisnjenimi perutmi.
Sladki sadeži se spreminjajo
v govorico, ki je človeku draga.

Izrekajo se, kot bi sanjal mesec
v neomejenih količinah svetlobe
in oblikoval zaris odseva v ribniku,
ko spuščam vanj papirnate barčice.

V sanjah si me pustila
samega kot vedno, kot takrat, kadar si odšla
prav potiho in tudi poljub tvoj me ni prepričal,
le verjeti nisem mogel, nisem hotel,
da korenine trgaš najine,
jih ruvaš kot osat iz grede cvetlične,
kot da so plod rumenega tiska, prebrana knjiga in zavržena.
Res, da ti nisi hotela, a sem se prebudil…nasmehnil
kakor vedno,
kadar si rekla,
da, ko spim, sem kot angel…berač,
da sem kot princ čeprav brez konja,
da si v gozdu tam na gori tisti dan krastačo poljubila,
iz nje da sem jaz, princ sivih las, brez konja,
sledila si svoje sanje, njim si verjela, takrat sem začutil,
da dan ugaša, ko nastopa noč;

Imamo jih
verjetno
najprej zato,
da nam
zaščitijo
glavo.
Njihova drugotna
naloga pa je
deloma
v razpoznavnosti,
deloma pa v sredstvu lepotičenja.

Tisto, kar ostane
neizraženo navzven,
do česar imam dostop le jaz,
kot da ni povezano z nobeno
obče koristno dejavnostjo:
to, kar me morda presune,
kar me sili k razmišljanju
in mi ne da miru,
dokler ne najdem svoje potrditve,
tega ni moč v celoti z nekim pojmom zaobjeti.
Lahko sicer govorim o tem notranjem ognju,
toda ne bom več presenečena,
če se bom na koncu brez vsega
zmedena znašla
na lastnem pogorišču…

Danijela Premzl

Staknimo glave skupaj,
da se bodo začele kresati
čim bolj uporabne ideje,
ključ do rešitev.
Zakaj bi moral eden sam
imeti vso razpoložljivo vednost sveta,
če pa je pravičneje tako,
da je le-ta približno sorazmerno porazdeljena
med vse nas
in naj bi zadostovala
potrebam vsakega posameznika.

Poreče laž, se spet usti...
Prav vse je prav kar govori,
Besedna moč neizmerna je,
Ljudem je všeč, želijo me....

Je moja strina rekla mi,
Da vselej vsak prisluhne ji,
Naj dan bo noč, kjer koli pač
Prijetna sem, ni važen čas...

Cement v fugi razuma je za zrklo
izmozgan kefir malega rejverja,
ki si razbija plošče na glavi.
Micelij razpreda med travo osladje,
ki raste pod listjem na obpotju,
kjer se kačji pastir s smaragdnimi krili
gosti na smokvini kaplji melase.

Roža cveti s sončnično glavo semenje
in ogreje micelija pod zeleno pelerino
izmenične ženske odpetosti na prsih,
ko micelij kuka v njen svet iz svojih nižin.
Vrabčevo naskakovanje v steklo
naočnikov očividca nad podgobjem.
Videnje je vedno stvar prostornine.

Včasih me prime, tako za trenutek, da bi kričal
v nebo, kot volk samotar bi tulil,
vendar imam zadržke, bojim se, da kdo ne poreče,
glej ga, mrcino, ko ne piše,
zavija, pa ne kot volk, kot garjav pes domači,
volk, to ni zanj, preveč 'in', originalno se sliši.
Vpil bi na Mesec,
nanj bi se drl, kot divji prasec
bi krulil v noč svetlo,
vendar se bojim, da bi iz grla prišlo
zavijanje volčje…psa domačega, ne glas ščetinarja
osamljenega, preganjanega,
od vseh tistih posvečenih, ki mislijo,
da so na svetu predvsem zato,
da drugim življenje grenijo, frustracije zdravijo,
ne ustvarjajo, z neumestnimi šalami se delajo
pametne, vzvišene, sebe pozabljajo v temi,
bedi večni.

Bile so le sanje, bile so le blodnje!
Brezpotja, kjer dušo dvomljivost razjeda.
Osamljene želje in skupne kreposti - nasprotja,
ki spaja in loči jih ista beseda.
Ljubezen? Ah, točite raje mi čašo pelina -
je slajši, ne žge iz drobovja.
Čas pride, ko veš, da ne da se, da ni ga načina
s poljubi odgnati prekletstvo okovja.
Bili so trenutki, zdaj svetli, zdaj temni. Igranje
na karto moči in šibkosti.
Končane so blodnje, pregnan je urok in ubite so sanje -
oči so odprte. Kaj bom brez norosti?

Na kraju marmornatega 'šanka',
temnega in hladnega, sedela
si, dolgonoga…vabeča,
nasmeh svoj delila
si, a ne meni, drugim okoli sebe,
kot sonce v jutru meglenem žarke svoje.
Tako rad bi te, ko sem te gledal, vase
vlekel vonj tvoje bližine,
prosil za ples, te
povabil, da bi s teboj se
v ritmu glasbe,
v soju luči odra,
plesišča, zavrtel bi te,
te čutil ob sebi, doživljal gibanje tvojega telesa;

Moja duša je umrla,
a telo še živi,
v meni sploh ni več ljubezni,
vse odkar odšel si ti.

Moje srce ni zastalo,
ko si zlomil mi ga ti,
a moja duša je umrla,
ko nehala sem ljubiti.

Noč je hladna, kadar te ni,
žalost v mojem objemu spi
in ko nov dan se prebudi,
srce joče: kje si ti?!

Ljubezni krik trga mi srce,
kot oster nož raztrga me.
V soju sveč pišem ti v slovo,
razum podpira mojo rokó.

Ponovno letim na krilih bolečine,
ta let obuja boleče spomine.
Branim se, a brez orožja,
ne morem premagati otožja.

Dajte mi čas, da mu oprostim
za vse izlite solzé.
Dajte mi pismo, da mu razložim
to, kar ukazuje srcé.

Dajte mi vina, dajte mi spanca,
da končno ga prebolim.
Dajte mi kamen na mesto srca,
da ga zapustim.

Dajte mi nekaj proti glavobolu,
dajte mi aspirin.
Dajte mi nekaj proti ljubezni,
vzemite mi spomin.

Pojdiva na Patmos,
draga moja golobica!
Odletiva tja s hitrostjo
misli!


Dajva duška
svojim željam
in hrepenenjem,
ki naju mučijo!

MANJA ŽUGMAN ŠIRNIK - NAPLAVINE DUŠE
Založba Morfem, 2008

Zbirka je pesniški prvenec mlade avtorice, v katerem pogumno išče svoj tok poetičnega, estetskega in katarzičnega.
Predstavljene pesmi so večinoma pripovedne, obogatene z metaforiko. Tematsko so izraz mlade ženske, ki se predaja ljubezni, čustvom, strastem, hrepenenju in kdaj, predvsem proti koncu zbirke, tudi razočaranju. Segajo v globine ženske duše – nje – ki čuti, in je podobna tisočim žensk z njihovimi sanjami in željami.

(iz spremne besede mag. Zorana Pevca)
Umetniško kompozicijo Eve na naslovnici je oblikovala slikarka Irena Polanec.

Majhno dekletce se ozira, sprašuje,
Mamico gleda, z glavo zmiguje;
Tamkaj v daljavi oblak je teman,
kakšno bo vreme, je sonček zaspan ?

Hčerkica mala, sonček zaspi,
ko mu je ura, tja daleč hiti,
morda bo dežek, ko sonček zakrije,
mamico rad ima, spet vrt ji zalije...

Kaplje dežja padajo
na zemljo žejno, izsušeno,
kot solze trpljenja so, solze samote,
ki polzijo po obrazu žejnem ljubezni, jih ni videti,
jih čuti samo srce, duša preganjana…izmučena jih izjoče,
po prsih bolečih teko,
se zlivajo v naročje
pričakovanj, iščejo razumevanje,
zatočišče;
sonce iščejo, iščejo telo
sorodno, um, ki bi sprejemal vse to,
kar ponujajo, v sebi nosijo…izpovedujejo;
žarki sonca, da jih ogrejejo,
lesket, da jim dajo, jih izbrišejo;
čas iščejo, ki bi vse to
prestavil v drug svet, dimenzijo,
kjer iz oči črnih biseri padajo,
ne one, solze;
iščejo srce, ki
z dovolj krvi plemenite
ljubezen vročo
rojevajo, plemenitijo, nje solze
razumejo,
jim ne branijo,
ko hočejo na plan, ko se zlijejo
po obrazu,
saj takrat pomoč iščejo, po njej kličejo;
solze so kot dežne kaplje, ki padajo
na zemljo, ji dajejo življenje,
one nam povedo, kar čuti telo, duša, ljubezni žejno srce.

Ko rasteš
v drevo,
pridejo,
ti porežejo veje,
te cepijo
in ogradijo.

Mračne ptice
kljuvajo
in pijejo
tvoj sok.

Izrekaš se
z glasbo v sebi,
jim stiskaš ustnice,
ko barvaš
zeleno v rdeče.

www.tatjana-malec.si

Vonj praproti,
kopriv, velikih listov lapuha
ob vodi žuboreči,
nama je silil v nos, ušesa,
ko sva tesno objeta stopala
po stopnicah, lesenih, črnih,
pragovih, ki služili so nekoč 'konjičku, ki ogenj bruha',
vkreber med zelenje
sva šla,
med trave cvetoče, travniške cvetlice;
na vrhu stopnišča
si rekla mi, da ne bi odšla,
da bi ostala v tem raju, samo za naju, da pobegnila
bi od njih, hrupa mestnega..vrveža,
od vseh, ki ne mislijo kot ti, kot midva.

Strmim skozi okno...
Opazujem bes naravnih sil...dež...
Ko neustavljiv veter uničuje kot za šalo, odnaša, lomi...

Strmim in razmišljam....
Kam nas vodi odnos do narave.
Pričakujem, da ljudje spremenimo miselnost zdaj...

Strmim in zgrožen opazujem
Čakam, da se pomiri vihar na svoji poti.
Da se spremenimo v sebi, z navadami..že danes....

Pogrešam
adrenalin
in vsa spoznanja,
ki ti z njimi
rade volje
postrežejo
razne zbirke
nakopičenega
uporabnega
znanja.

Jočeš kdaj morda,
kadar nihče te ne vidi,
v trenutkih, ko se ti stemni
in ne vidiš več poti
jasne in pregledne,
ko se čutiš tujca
tudi med prijatelji,
ko nimaš več moči,
da svetu kazal bi
le vesel izraz,
ko se tvoja vera ruši
in ti je tesno pri duši…