Pojdiva na Patmos,
draga moja golobica!
Odletiva tja s hitrostjo
misli!


Dajva duška
svojim željam
in hrepenenjem,
ki naju mučijo!


Zbeživa stran od
propadajočega sveta,
stran od morilcev
vsega dobrega.


Na Patmosu naju
čaka prijatelj Janez,
ljubljenec božji,
nepopravljivi romantik.


Ob njem si bova
pozdravila ranjeni
srci in izmaličeni
duši.


Spet bova imela
vizijo kot nekoč.
V nama bo zopet
vzniknilo življenje.


Objela se bova kot
nekoč, ko je sonce še
drugače sijalo, ko so se
zvezde drugače svetile.


Janez, hvala ti,
pravi mojster si!
Blagor ti,
blaženost dosegel si!


Kam pa zdaj,
ljubezen moja?
Ali že blizu je raj,
ali že konec je boja?


Ne, boja še ni konec,
nekaj morava narediti.
Bova kot lovec,
plenilec srditi.


Bedela bova drug
nad drugim.
Varovala se kot
orel in orlica.


Nad nama ves čas bo
rajska ptica,
mila ptica,
kakor lastovica.


Nenehno nama bo
naznanjala večno pomlad,
večno veselje,
večni objem.