Na kraju marmornatega 'šanka',
temnega in hladnega, sedela
si, dolgonoga…vabeča,
nasmeh svoj delila
si, a ne meni, drugim okoli sebe,
kot sonce v jutru meglenem žarke svoje.
Tako rad bi te, ko sem te gledal, vase
vlekel vonj tvoje bližine,
prosil za ples, te
povabil, da bi s teboj se
v ritmu glasbe,
v soju luči odra,
plesišča, zavrtel bi te,
te čutil ob sebi, doživljal gibanje tvojega telesa;
zapodila sva se po tleh kot vihar…tornado,
kot tsunami…morje naraslo,
vse se je vrtelo z nama, vse je plesalo;
nenasitna sva bila,
še in še bi se vrtela,
zbliževala, odmikala, nama
ni bilo, da bi odnehala, se spočila;
potna sva bila povsod, po vsem telesu sva bila
lepljiva, omamno vroča,
bila sva drug v drugem, izhajala sva
iz svojih teles, jih za trenutek zamenjala,
se vračala v svoja;
z ustnicami lepljivimi sva se iskala,
se našla,
za kratek poljub sva bila spojena,
vsrkavala sva sokove čustev…življenja.
Plesala sva samo najin ples v jutru strasti,
glasbi navkljub sva šepetala, si govorila
na uho, na usta medena,
sva dajala sporočilca,
si dopovedovala,
kako močno se ljubiva,
želela..obljubila sva si, da
bo trajala, se ne končala, ljubezen najina,
ne bo ugasnila, vse do kraja plesa, njegovega konca.
Na kraju marmornatega 'šanka',
