Milcelij

petek, 18. julij 2008 @ 14:17 CEST

Cement v fugi razuma je za zrklo
izmozgan kefir malega rejverja,
ki si razbija plošče na glavi.
Micelij razpreda med travo osladje,
ki raste pod listjem na obpotju,
kjer se kačji pastir s smaragdnimi krili
gosti na smokvini kaplji melase.

Roža cveti s sončnično glavo semenje
in ogreje micelija pod zeleno pelerino
izmenične ženske odpetosti na prsih,
ko micelij kuka v njen svet iz svojih nižin.
Vrabčevo naskakovanje v steklo
naočnikov očividca nad podgobjem.
Videnje je vedno stvar prostornine.

Okovice okoli glave kot krona
so lisice na kolesju avtomobila
brez goriva. Prazna je baterija
in kolo se izmotava v garažni lupini,
kot micelij endemično med mrežo
razpreda nitkavost v svoj zamavčeni duh.
Rast vedno poganja iz nižine navzgor.

Spodaj pod sivino oblakov razuma
z roza pelerino cvrčijo strele in grom.
V Sikstinski kapeli berejo pasijon,
Michelangelo Buonarotti je zamaknjen
v čudež stvarjenja, kjer višine
preskakujejo gadom žela za zapik.

Micelij srka po kapljah katarzo drevesa.
Razpredati milcelij je višek nižine v višino.
Frca olje od ostankov pečenih sardelic.
V ustih se penijo izcedki žolča kamele.
Mali rejver si razbija plošče na glavi
in si zdravi akne, ko se z liftom zaganja,
kot bil bi mavrah z belo liso na smrčku kot konj.

Camusu je dejstvo, da je vse, kar je,
brez smisla in končnega cilja.
Rast ni gen micelija, da bi splezal v višino
Chomalungme in postal Sagarmatha.
Zvonovi mirijo levje šape micelija v tebi,
ko pojo Avemarijo!

www.tatjana-malec.si

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20080718141726682