Kaplje dežja padajo
na zemljo žejno, izsušeno,
kot solze trpljenja so, solze samote,
ki polzijo po obrazu žejnem ljubezni, jih ni videti,
jih čuti samo srce, duša preganjana…izmučena jih izjoče,
po prsih bolečih teko,
se zlivajo v naročje
pričakovanj, iščejo razumevanje,
zatočišče;
sonce iščejo, iščejo telo
sorodno, um, ki bi sprejemal vse to,
kar ponujajo, v sebi nosijo…izpovedujejo;
žarki sonca, da jih ogrejejo,
lesket, da jim dajo, jih izbrišejo;
čas iščejo, ki bi vse to
prestavil v drug svet, dimenzijo,
kjer iz oči črnih biseri padajo,
ne one, solze;
iščejo srce, ki
z dovolj krvi plemenite
ljubezen vročo
rojevajo, plemenitijo, nje solze
razumejo,
jim ne branijo,
ko hočejo na plan, ko se zlijejo
po obrazu,
saj takrat pomoč iščejo, po njej kličejo;
solze so kot dežne kaplje, ki padajo
na zemljo, ji dajejo življenje,
one nam povedo, kar čuti telo, duša, ljubezni žejno srce.
Kaplje dežja padajo
