Življenje je tako napletlo, da je nekaj minilo, nekaj novega prišlo in spet izginilo. In zdi se, da se ob vsaki taki zamenjavi pojavi potreba, da nekaj napišem - utrnejo se misli, ki jih potem moram preliti v stihe. In to še zmeraj počnem tako, da razpršeno, ne povsem določeno misel, izklešem v obliko, ki jo določim vnaprej kot izziv.

Še pred dobrim letom mi niti na kraj pameti ni prišlo, da bi spet pisal pesmice, potem pa, kdo bi si mislil … nekje globoko v meni so zakopana semena, ki jih lahko prebudijo sončni utrinki sreče, da potem lahko vzkalijo namočeni v dežju žalosti.

[ Odgovori na to | # ]