Jočeš kdaj morda,
kadar nihče te ne vidi,
v trenutkih, ko se ti stemni
in ne vidiš več poti
jasne in pregledne,
ko se čutiš tujca
tudi med prijatelji,
ko nimaš več moči,
da svetu kazal bi
le vesel izraz,
ko se tvoja vera ruši
in ti je tesno pri duši…
Steguješ se za zvezdami,
namesto da bi si nabral
cvetlic ob tvoji poti.
Podoben malemu otroku
protestiraš proti vsemu,
kar tvojo voljo omejuje –
včasih pa se le zaveš,
da boš samo toliko močnejši,
kolikor boš v boju svojem
stanoviten, vztrajen, upajoč.
Jočeš kdaj morda,
