Igor Kononenko

Helena Petrovna Blavatsky (1831-1891)
Parapsihološki medij in ustanoviteljica teozofskega društva

Rodila se je kot Helena Petrovna Hahn v gosposki Ruski družini. Oče je bil ves čas odsoten, mama pa jo je zapostavljala. Že od zgodnjega otroštva so jo imeli za čudaško in nevrotično. Zgodaj se je zanimala za okultno, šamanstvo in magijo. Bila je trmasta, vročekrvna in se ni ozirala na družbene norme. Priimek Blavatsky je dobila s poroko pri sedemnajstih letih s 40 let starim generalom Nicephorejem Blavatskyem. Po treh mesecih je zapustila moža. Deset let je potovala po svetu, dve leti je preživela v Tibetu. Ko se je vrnila, je mnogim demonstrirala paranormalne sposobnosti. Poleg mesečnih obiskov pri možu Blavatskem, je imela razmerje še z dvema moškima. Leta 1862 je rodila sina Yurija. Yuri je bil pohabljen, Helena pa ga je ljubila in skrbela zanj, dokler ni umrl, ko je bil star 5 let. Po več letih različnih poslov in bolj ali manj rednih seans je leta 1873 emigrirala v ZDA, kjer je čez nekaj časa zaslovela s svojimi paronormalnimi sposobnostmi. Leta 1875 je ustanovila skupaj z Henry Seel Olcott-om teozofsko društvo z namenom preučevati okultne pojave pri spiritualnih seansah in širiti ezoterično znanje. Leta 1877 je izšla njena prva knjiga »Isis unveiled« (Odstrta Isis), ki je imela večji uspeh od samega društva. Leta 1878 je kot prva Rusinja dobila ameriško državljanstvo. Teozofsko društvo so večkrat napadali in Heleno obtoževali prevar. Skoraj 100 let po njeni smrti, leta 1986 se je Psychical Research Society uradno opravičilo zaradi blatenja in ignorance pozitivnih prispevkov Helene Petrovne Blavatsky. Leta 1885 se je zaradi nenehnih blatenj preselila v Evropo. Leta 1988 je izšlo njeno delo »Secret Doctrine« (Tajni nauk), naslednje leto pa še The Key to Theosophy (Ključ k teozofiji) in The Voice of the Silence (Glas tišine). Tri leta kasneje je hudo bolna in nepokretna umrla na svojem domu.

Tudi ti,
kot vse kar lahko vidiš okoli sebe si vibracija,
pa če ti je to všeč, ali pa ne.

Pravzaprav si kar skupek ovojev različnih vibracij,
ki vibrirajo z različnimi hitrostmi in se prepletajo med seboj.

Zunanje vibracije so nižje in bolj redke in prehajajo v notranjosti v vse višje in gostejše.

Tvoje misli, besede in dejanja imajo vsaka svojo vibracijo,

katero dvigajo tvoja pozitivna, spuščajo pa tvoja negativna čustva.

Celo tvoje življenje je ena sama šola prepoznavanja sprejemanja in oddajanja teh tvojih vibracij.

Z razvijanjem zavesti o sebi, skozi svoje poglabljanje vase ti lahko zvišuješ to svojo vibracijo in prehajaš znotraj sebe v svoje gostejše energije.

Ko se odločimo, saj odločitev je prvi pogoj za vsako akcijo, da bomo naredili vse za srečno in zdravo življenje, izbiramo med različnimi možnostmi, ki so nam na razpolago in se informiramo o različnih tehnikah, preko katerih bomo dosegli svoj namen. Preko različnih avtorjev in zbranih zapiskov bom navedla nekaj prednosti meditacije, za katere mislim tudi sama, da prispevajo k redni vadbi:
- spodbuja imunski sistem, s tem pa povečuje odpornost proti raznim boleznim
- spodbuja delovanje možganov tako, da se v primerih, ko smo včasih doživeli stres, odločamo drugače (sprejmemo neizbežno situacijo)
- zavedanje trenutka v katerem živimo nam po rednem meditiranju pride v vsakodnevno trajno navado
- ko imamo nadzor nad umom, lahko dosežemo tudi nadzor nad bolečinami in preprečujemo razne bolezni
- omogoča psihično ravnotežje in odpravlja depresije, hiperaktivnost ter pomanjkanje koncentracije
- nadomesti spanje (pol ure meditacije nadomesti dve uri spanja)

Za molitev in meditacijo si izberemo najprej vrsto sprostitve in vrsto poglabljanja v sebe. Ker je na razpolago veliko načinov, si izberemo tistega, ki nam najbolj pristoji in kateri nam bo najbolj pomagal doseči to, kar želimo. Dobro je, da nekaj časa ne spreminjamo načina sproščanja in tehnike, za katero smo se odločili. Če je le mogoče izvajamo poglabljanje v sebe vedno v istem času in na istem mestu, da nas že čas in prostor asociirata na notranji mir. Če meditiramo zjutraj je dobro v mislih nekajkrat ponoviti in čutiti hvaležnost in predanost Bogu. (Vse kar se zgodi je prav, saj me ti vodiš in veš kaj je zame prav, bolj kot jaz sama.) Če si zjutraj to vtisnemo v srce, nas bo ves dan spremljal mir in harmonija.

Iz mojega diha izvlečem Boga
in moje oči so trgovina,
kjer ponujam Njega svetu.

Sveti Tomaž

Carl Gustav Jung: Proces individualizacije in duhovna pot v našem času

Piše: Miran Zupančič,
duhovni učitelj, zdravilec in jasnovidec.

Carl Gustav Jung (1875-1961), švicarski psihiater in utemeljitelj "analitične psihologije", je drugo polovico 20. stoletja opisal kot čas mrtvega in izginulega Boga. Ljudje so izgubili in pozabili svojo duhovno domovino, kamor spadajo po svojem pravem bistvu. Jung: "Bog je skrivnost, in vse, kar o njem izrečemo, rečemo in verujemo kot ljudje. Ustvarjamo si podobe in mnenja, in če govorim o Bogu, vedno mislim na podobo, ki si jo je o njem ustvaril človek. Kakšen pa Bog je, ne ve nihče, saj bi sicer bil Bog sam."
"Lahko se zgodi," piše Jung, "da ostane kristjan, ki sicer veruje v vse svete podobe, v srčiki duše nerazvit in nespremenjen, ker ima celotnega Boga 'zunaj sebe' in ga ne doživlja v duši."

Ljudje morajo torej zopet spoznati in izkusiti Boga v svoji lastni duši. Po Jungu samem bi morali zato krščansko poslanstvo, ki spada v samo srčiko sodobnega človeka gledati s psihološkega stališča. Svojo analitično psihologijo je primerjal z običajnimi krščanskimi nazori, kar ga je pripeljalo do vprašanja o Kristusu kot psihološkem pojavu. Ta psihološki lik, oziroma arhetip Božje podobe, je sam poimenoval Sebstvo, nedeljivo središče v vsakem človeku.

Veselo bom plesal,
ko slišal te bom;
Jaz vodo prinesel,
ti vedno še bom.

Hvaležnost bom nosil,
ko videl se bom,
da lačen spet jaz
več nikoli ne bom.

Ko čistil boš kletko
začivkal ti bom,
veselje ti v hišo
prinesel spet bom.

A ti, ki odprl, res vrata mi boš
nikjer in nikoli pozabljen ne boš.

Jaz,
ga osebno,
ne pijem.

Da,
prav imate,
nisem edini.

Učenci so imeli vse polno vprašanj o Bogu.

Učitelj je rekel:

»Bog je Neznani in Nespoznavni. Vsaka trditev, ki jo izrečemo o Njem, vsak odgovor na vaša vprašanja, je pačenje resnice.«

Učenci so bili zbegani:

»Zakaj pa potem sploh govoriš o njem?«

»Zakaj pa ptica poje?« je rekel učitelj.

--------------------

Ptica ne poje zato, ker ima nekaj povedati. Poje zato, ker ima pesem.

Učenjakove besede je treba razumeti. Učiteljevih besed ni treba razumeti. Poslušati jih moramo, kot poslušamo veter v vejevju in žuborenje reke in ptičjo pesem. Prebudile bodo v srcu nekaj, kar presega vsako učenost.

Anthony de Mello
Ptičja pesem

Igor Kononenko

Hafiz, Mohammed Shams od-Din (1325?-1389?)
Perzijski pesnik, sufi

Rodil se je v revni družini v Sherazu (danes Iran). Bil je nadarjen in imel izreden spomin. Zaradi očetove smrti je moral zgodaj zapustiti redno šolo in delati, vendar je nadaljeval šolanje ob delu. Učil se je med drugim tudi pravo, matematiko in astronomijo. Kot učitelj Korana si je pridobil spoštljiv naziv Hafiz, ki pomeni »tisti, ki zna na pamet Koran«. Naslednjih deset let je študiral velike pesnike ter velike duhovne mojstre. Nekega dne se je zaljubil in se je odločil ostati buden 40 dni, kar bi mu po legendi prineslo pesniški dar, nesmrtnost in izpolnitev srčnih želja. Po 40 dneh se mu je prikazal Arhangel Gabrijel, ki se mu je zdel še lepši od dekleta, v katerega se je zaljubil, da je na vprašanje, kaj si želi, odgovoril, da želi Boga. Od takrat je v dekletu vidil odsev Boga. Postal je član mističnega reda Sufijev ter občasno dvorski pesnik. Njegov duhovni učitelj je pred učenci bral Hafizove pesmi in jih razlagal. Hafizova slava je s tem rasla in sčasoma je bil znan v celi Perziji.

Po 40 letih sodelovanja z duhovnim učiteljem je v ponovnem 40 dnevnem ritualu kroga dosegel razsvetljenje. V preostalih osmih letih življenja je pisal o enosti z Bogom, o skušnjavah sveta, o obdobjih na Poti do Boga in dajal nasvete, kako obiti pasti na Poti. Postal je duhovni učitelj znan po celi Perziji, hkrati pa je imel zaradi tega tudi veliko sovražnikov. Njegove pesmi izražajo njegovo predanost kot Sufi, da se združi z božanskim. Hkrati kritizira in se norčuje iz muslimanskih religijskih vodij. Njegovo delo, združeno pod naslovom Divan, vsebuje preko 500 pesmi, ki so bile prevedene leta 1891. Uporabljal je preprost in muzikaličen jezik, brez umetelnih virtuoznosti, s preprostimi podobami in pregovornimi izrazi.

Piše: Miran Zupančič,
duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec

Ob opazovanju veneče narave ali pa ob nenadnem pogledu na zguban obraz se lahko vprašamo, kakšna nenavadna modrost povzroča ponavljajoče se razcvetenje preminevanja zemeljskih bitij. Zakaj na svetu lepota prihaja in odhaja, cveti in odcveti v ritmu neskončnega ponavljanja?
Zakaj obstaja obraba, gnitje in razpadanje?
Kaj je pravzaprav globok smisel vsega tega?
Kateri vpliv se materializira in se čez nekaj časa dematerializira? Ali deluje za minljivim večno, za temo svetloba?
Delujeta tu dve sili?
Delovanje moči Gibanja, ki ga z našimi čutili zaznavamo kot neprekinjeno igro spreminjanja od rojstva do rasti in smrti in istočasno skrita, večna sila, ki je ne moremo zaznati ne z našimi čutili ne z razumom, ki pa v nas čaka na to, da jo enkrat prepoznamo v svoji notranjosti in jo oživimo. Ali vpliv moči,ki povzroča nastajanje spreminjajoče se igre pojavnih oblik tako močno vpliva na naše čute in na naš razum, da nam s tem preprečuje zaznati Večno in edino Silo?
To so vprašanja, ki se tičejo tudi jedra religije, še posebno Krščanstva.

To kar z našimi čutili zaznavamo kot neskončno igro menjavanja nasprotujočih si sil, sloni na principu sile, ki ni v harmoniji z Večno Bitjo, sicer v sebi ne bi nosila sledov obrabe, gnitja in razpadanja. Nesporno je, da stoji za tem silen ustvarjalni vpliv - Gibanje, ki povzroča nastanek pojavov, ki so lepi in grdi, svetli in temni, moški in ženske, ki potem izginejo kot pena na morskih valovih. Svet čutil obvladuje nas in naravo, vse brez izjeme, vse do naše krvi in do poslednje celice našega bitja.Ljudje nosimo ta pečat na sebi: "Jaz sem, ki sem. Jaz hočem, Jaz moram."

Učenec se je nekoč pritoževal učitelju:

»Pripoveduješ nam zgodbe, nikoli pa nam ne razložiš njihovega pomena.«

Učitelj je rekel:

»Kako bi ti bilo všeč, če bi ti kdo ponudil sadje, pa bi ga prežvečil, preden bi ti ga dal?«

-----------------------

Nihče ne more namesto tebe najti TVOJEGA smisla. Niti učitelj ne.

Anthony de Mello
Ptičja pesem

Dragi prijatelji, zagotovo opažate silne spremembe v naši družbi, ki vse bolj odpravljajo pregrade in težijo k medsebojnem združevanju in povezovanju. To je zelo dober znak, ki priča o prihodu dobe brezmejnega obilja in blagostanja.

Smo priča materialnega izobilja, ki posameznika vabi na vsakem koraku in mu ponuja raznovrstne predmete, zabave in užitke. Mobilni telefon, računalnik, televizija, avtomobil, življenski partner in stanovanje so simbol vse večje svobode v komuniciranju, ustvarjanju in čutnem zadovoljevanju, hkrati pa nudijo dovolj veliko mero zaščite in občutka varnosti.

Materialna blaginja, ki zadovoljuje vsem potrebam in nagonom telesa ter uma, je pričela izpostavljati do sedaj manj pomembne tegobe tega sveta. Ker je občutek dolžine časa relativen, saj med doživljanjem trpinčenja čas mineva počasi, med uživanjem pa mine kot bi mignil, postaja globji smisel življenja iz dneva v dan pomembnejše vprašanje.

Ko je uživanja konec, nastopi dolgočasje in želja po nadaljnem in še intenzivnejšem uživanju. Ker pa je telesno uživanje materialno pogojeno, naš družbeni sistem pa je zgrajen na prilaščanju materije, je uživanje postalo boj za prevlado nad materialnimi bogastvi tega sveta.

Hindujski Indijci so ustvarili prelepo prispodobo, s katero opisujejo odnos med Bogom in njegovim stvarstvom. Pravijo, da Bog 'pleše' svoje stvarstvo: On je plesalec, stvarstvo je ples. Ples ni isto kot plesalec, a brez njega ne more obstajati. Če bi se ti zahotelo, plesa ne moreš vzeti domov, lepo spravljenega v škatli. V trenutku, ko se plesalec ustavi, tudi plesa ni več.

Človek v svojem iskanju Boga preveč razmišlja, mozga in govori. Celo, ko gleda ta ples, ki mu pravimo stvarstvo, ves čas nekaj premišljuje, govori (sebi in drugim), mozga, analizira, filozofira. Besede, besede, besede. Hrup, hrup, hrup.

Molči in glej ples. Samo glej: zvezdo, cvetlico, veneč list, ptico, kamen…, katerikoli del plesa. Glej. Poslušaj. Poduhaj. Dotakni se. Poskusi. In lahko upaš, da ne bo dolgo, ko boš zagledal Njega – Plesalca!

Ko me on, ki je gluh,
čuje bolj kot cel svet.

Ko mi on, ki je slep,
pokaže in reče,
glej, tak je ta svet.

Takrat, jaz Jaka
vprašam se spet.

Dragi Sin IN hči tvoj klic se je povzdignil do mene, in iz
Ljubezni do Tebe, ki sem te naredil po Sebi, sem ti
nasproti poslal rešitev.

Moja Hiša se imenuje Mir, zgrajena pa je iz Razumevanja,
Sočutja, Predanosti, Ljubezni in Odpuščanja. Vanjo ne
moreš vstopiti, dokler ne postaneš eno z vsem, iz česar je.

Na poti do nje boš naletel na skušnjave Telesa, Znanja,
Ugodja in Slave, ki te bodo vabile stran od mene, in te
odeta v moja oblačila, vabila, da zgradiš svojo hišo.

Moja Hiša se ne blešči in ni zavita v minljiv sijaj,
saj je večna in te bo čakala tako dolgo, dokler ne boš
pripravljen pred njo položiti vse, kar ti je drago.

Vse kar vidiš, so moji Sinovi in tvoji Bratje. Odeti so v
različne barve in oblike, iz njihovih ust odmeva lažen
krik Vojne, s srcem pa vsi kličejo po Miru.

Vedi, da lahko vstopiš k Meni le, če s seboj povabiš
vse svoje Brate. Prav Vsi morate postati Temelj moje Hiše,
da boste v njej lahko pili Sveti nektar nesmrnosti.

Tvoj dolg do Brata ti je odpuščen takrat, ko ti ga odpusti
tvoj Brat sam. Dokler ne postaneš Temelj moje Hiše, bodi
ponižen do vseh Bratov in se imenuj Odpuščanje.

Ko boš svojim Bratom dal vse, za kar te prosijo, boš
dobil vse, kar potrebuješ, da prideš k Meni, in postaneš
Resnična pot Svete milosti in Dokončne odrešitve.

BOG

Skleni mir,

s svojim srcem in svojo dušo,

skleni mir med svojo desno

in levo možgansko polovico,

skleni mir s svojim dihom,

vdihni vesolje in dihaj zemljo,

s sabo zaznamuj to Vodnarjevo dobo.

Dihaj to zlato dobo resnice,

ki nam bo trajala tisoč let,

kajti brez te božanske resnice,

ne boš več mogel živet,

brez nje ti ne bo zavladal tvoj mir.

Razbremeni se odvečnih bremen,

naj te ljubezen ponese v tvoj notranji let.


stojči Stojan Svet

KNJIGA MODROSTI
(poslal Iztok Stepančič)

z OM mailing liste Igorja Kononenka

I. ZAKON RAVNOTEŽJA

Kako najti srednjo pot

Če je težnost lepilo,
ki drži vesolje skupaj,
je ravnotežje ključ,
ki odklepa njegove skrivnosti.
Ravnotežje se nanaša
na naše telo, um in čustva,
na vse ravni našega bitja.
Opominja nas, da z vsem, kar počnemo,
lahko pretiravamo -
stvari se lahko posvetimo preveč ali premalo.
Če nihalo našega življenja ali navad
zaniha predaleč v eno smer,
ga bo potem neizogibno odneslo v drugo. Vdih in izdih sta prvotna ritma življenja.
Z vdihom najdeš navdih, z izdihom najdeš olajšanje.

Bodi skromen, kajti ustvarjen si iz zemlje.
Bodi plemenit, kajti ustvarjen si iz zvezd.

(Srbski pregovor)

Mir se začne z dihom, z mislijo, z izbiro.
Začne se v hipu, ko se odločiš opustiti svoj strah, opustiti sovraštvo.
Sovraštvo ne vodi v mir, celo sovraštvo tistih ne, ki ustvarjajo vojne.
SOVRAŠTVO HRANI TISTE, KI USTVARJAJO VOJNE.
Mir se začne takrat, ko se odločiš nehati z bojevanjem.
NE MOREŠ SE BORITI ZA MIR. Borba za mir ni miroljubna.
Mir se začne, ko se odločiš objeti sovražnika.
MIR NIMA SOVRAŽNIKOV.
Mir se začne, ko se nasmehneš, ko pomagaš, ko poslušaš,
ko dihaš... dihaš... dihaš...
Ko dihaš počasi in zavestno (4. sekunde vdihneš, 4. sekunde izdihneš)
Umiriš stresno presnovo svojega telesa, se pričenjaš umirjati, ustvariš svoj mir.

PREDSTAVLJAJ SI SLEHERNEGA NA TEJ ZEMLJI KAKO TAKO DIHA.
SE UMIRJA, USTVARJA MIR.
Mir se začne ta trenutek, ta hip,
Mir se začne s teboj...

Dihaj v miru in deli to sporočilo s prijatelji.

Marc Rosenbush