Igor Kononenko

14. Dalaj Lama, Tenin Gyatso (roj.1935)
Duhovni vodja Tibetanskega naroda in dobitnik Nobelove nagrade za mir

Rodil se je v Tibetu. Ko je bil star dve leti in pol, so ga prepoznali za štirinajsto inkarnacijo Dalaj Lame, verskega vodje tibetanskega naroda. Od petega leta naprej se je šolal kot menih v Lhasi. Pri petnajstih letih je prevzel položaj voditelja Tibetancev. Leta 1959 je pred kitajskimi zavojevalci prebežal v severno Indijo, kjer v Dharmasali vodi tibetansko vlado v izgnanstvu. Po celem svetu predava o budistični filozofiji in praksi ter o udejanjaju sočutja. Leta 1989 je prejel Nobelovo nagrado za mir.

S svojim zgledom spodbuja ljudi k miroljubnemu in modremu reševanju problemov. Univerzalna odgovornost je pravzaprav posluh za trpljenje drugih ljudi, kot da je naše lastno; za spoznanje, da je celo naš sovražnik motiviran s podobnim iskanjem sreče in zadovoljstva kot mi. Etična disciplina je nepogrešljiva, saj je sredstvo za uravnovešanje dveh nasprotujočih se zahtev: moje pravice do sreče in iste pravice drugih ljudi. Če se kot posamezniki notranje razorožimo – tako da kljubujemo negativnim mislim in čustvom ter razvijamo pozitivne lastnosti – s tem ustvarjamo pogoje za zunanjo razorožitev. Resničen, trajen svetovni mir bo v resnici mogoč le, ko bo vsak med nami očistil svojo duševnost.

Razločevati moramo med mirom kot golo odsotnostjo vojne in mirom kot stanjem spokojnosti, temelječem na globokem občutku varnosti, ki izvira iz vzajemnega razumevanja, sprejemanja drugačnih stališč in spoštovanja pravic drugih. Čeprav je – protislovno – cilj večine bojnih pohodov mir, je vojna vendarle kot požar v človeški skupnosti, čigar gorivo so živi ljudje. Močno je podobna požaru tudi po načinu širjenja.

Dalaj Lama je mojster sočutja. Če delujemo na osnovi iskrene želje po dobrobiti drugih ljudi, smo do njih, kot smo videli, samodejno pozitivno naravnani. Vzrok je v tem, da ni prostora za nezaupanje, ko so naša srca izpolnjena z ljubeznijo. Tako je, kot bi se odprla notranja vrata in bi zato lahko soljudem ponudili roko. Skrb za soljudi podre pregrado, ki ovira zdravo medsebojno sodelovanje. Na splošno lahko sočutje opredelimo kot nenasilno in nenapadalno stanje uma, ki nikomur ne škoduje. To je umska naravnanost, ki izvira iz želje, da drugi ne bi trpeli, in je povezana z občutkom predanosti, odgovornosti in spoštovanja do drugih.

CITATI:

»Problem ni v materializmu kot takem, temveč v skriti predpostavki, da je človek lahko popolnoma zadovoljen, če ustreže čutom.«

»Če ne sprejmete pojava, ki ga imenujemo zavest, je po mojem mnenju tudi zelo težko razložiti, kaj je življenje. Kadar se zavest poveže s telesom in se ta povezanost nadaljuje, se to imenuje življenje, kadar pa zavest prekine svojo vez s telesom, nastopi smrt.«

»Bolj kot s prijatelji se učimo strpnosti s pomočjo sovražnikov.«

»Znanje je pomembno. Toda še veliko pomembnejša je njegova koristna uporaba. Ta je odvisna od srca in uma človeka.«

»Sočutje je po mojem mnenju esenca duhovnega življenja.«

»Zame je možnost smehljanja ena najlepših značilnosti človeških bitij.«

»Večja kot je moč sočutja, ki ga čutiš do drugih, bolj pogumen postaneš.«

»Moja vera je prijaznost do drugih.«

»Nazadnje bo zmagala ljubezen do pravice, resnice, svobode in demokracije. Ne glede na to, kaj počnejo vlade, bo vedno zmagal človeški duh.«

»Kljub temu, da imamo nekoga za sovražnika, moramo na globljem nivoju vendarle videti v njem človeško bitje, ki si enako kot mi želi sreče in ima tudi pravico do tega, da je srečen.«

»Jeza in sovraštvo ne moreta rešiti niti najmanjšega od naših problemov.«

»Seveda je zelo težko doseči svetovno razširjeno gibanje za duševni mir, vendar je to naša edina alternativa.«

»Naš tempelj so naši možgani in srce; naša filozofija je dobrohotnost.«

»Znotraj iste motivacije - sočutja, ljubezni, prijaznosti, strpnosti in samodiscipline - obstajajo različne filozofije in različne metode, vendar je njihov skupni končni cilj budnost, ki naj bi pomagala vsem čutečim bitjem. Osnova budizma je dobrohotnost oziroma sočutje.«

»Da bi prišli do modrosti, ki izvira iz spoznanja o brez-jaznosti, morate najprej spoznati pomen praznine.«

»Vse veliko in malo trpljenje, ki se pojavlja v življenju, je posledica tega, da ne razumemo religiozne prakse.«

Učitelji modrosti 17

Učitelji modrosti 15