Dragi Radovedni!

Kdo postavlja mero ali mejo kdaj se lahko zlažeš in kdaj lahko poveš resnico. Laž je vedno neverodostojnost. Stvari, ki utegnejo drugega boleti je boljše zamolčati. Torej s pravšnjostjo in nepravšnjostjo laži je treba ravnati zelo pravidno. Oba bitna modusa, laž in resnica sta utemeljena vsakič z mojostjo. Ni bitne stopnje ali je nekaj bolj ali manj laž. Laž je laž. Je v funkciji tvoje razpoloženosti, zainteresiranosti in sposobnosti uživanja "Biti in ostati v lažnjivi biti lep". Moralizirati o tem je odveč. Kdor dobi človeka na drobni nepomembni laži, ta mu ne bo več zaupal, mu ne bo več verjel. Laž se tem globlje zaplete, čimbolj prepričljivo odriva resnico. V sedanjem modernem svetu so drobne vsakodnevne laži že tako kulturno preoblikovane, da je mogoče številne resnice prikriti in ne se razgaljati do golega in na debelo lagati, potrebna je diplomacija, ki nikomur ne škodi. Kdaj pa kdaj priznati svojo napako ni nič hudega, celo ljubko in simpatično izpade. Jaz mislim, da tu pravila ni. Paziti se je treba spodrsljajev, da nas zaslepljenost, da hočemo izpasti za vsako ceno brezhibni, medtem ko svojo resnično osebnosti prikrivamo z drobnimi lažmi, lahko privede do tega, da nas drobna odkrita laž prikaže kot bolj popačeno osebo, kot v resnici smo, in ostanemo opeharjeni za svojo verodostjnost.

Lep pozdrav tebi dragi Radovedni

Tatjana

[ Odgovori na to | # ]