|
Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.
|
NE ZAMUDITE
Misel tedna
Prispeval/a: arlena dne ponedeljek, 8. november 2004 @ 11:10 CET
pozdravček zate Miran...
Arelena
Misel tedna
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 10. november 2004 @ 09:54 CET
Nekoč so vklenili sužnje v železno okovje, trgovci s sužnji so jih vodili po pragozdu, mnogi med njimi naporov niso vzdržali in so med potjo umrli od žeje, bičanja in od bolčine, saj vsakemu človeku, tudi tistemu najbolj primitivnemu, nepismenemu iz suženjske dobe je imeperativ življenja sovoboda. Svoboda je prirojena tudi živali. Smisel vsakega življenja je svoboda. Tega smisla življenja ne moremo razložiti s kvantitativnimi zakonitostmi, da je nekdo z manj ali več svobode srečen. Le svoboden človek je lahko srečen. Svododa se deli po načelu: vse ali nič. Svoboda je enovita. Ne more biti manj barva, ker potem še ni barva. Barva svobode je svetloba duha. Človek ne more biti bolj ali manj svoboden, potem ni svoboden človek.
Če zaznamo pajka, dojamemo njegov pomen in smisel. Je živo, animalno in ne zgolj vegetativno bitje in njegov smiel je svobodno pletenje mrež. To je njegova teorija reda, teorija preživetja. Vsako živo bitje se izkaže kot pomenski krog ali tudi sistem. Pomenski krog človeka ima širok manevrski prostor. Kakšen pomenski krog ima lahko nesvoboden človek? Prikrajšanost na svobodi je isto kakor prikrajšanost življenja samega. Brez smisla ni mogoče živeti v bitju, ki po svoji naravi vnaša smisel v svet, se pravi da brez tega smisla ni več to bitje identično s samim seboj. Tu se pa srečamo s paradoksom, kaj človek pravzaprav počne s svojo sobodo, ki naj bi mu bila dana ob rojstvu. Človek je edino bitje, ki ve, da bo umrl in vendar se obnaša kot, da bo večno živel. Poda se v prostovoljno suženjstvo, dela in grabi od zore do mraka, naprej ga žene volja, da čimveč prigrabi, in se poda sam v količinsko doživljanje življenja. Tak človek si sestavlja in predstavlja srečo iz posameznih delov in užitkov, ki jih je nagrabil in zanimivo, da svojega suženjskega stanja sploh ne občuti več, ne ve da je v protovoljnem suženjstvu. Njegova sreča je sestavljena iz količinskih delov, čim več jih je in čimvečji so, tem bolj jih stopnjuje, tem večja naj bi bila njegova sreča. Količinska sreča je nadomestila njegovo svobodo. Pri tem pa ta človek nikoli ne pomisli, da s takim količinskim grabljenjem in stopnjevanjem imetja v užitkih in zunanjih dobrin nikoli ne bo dosegel sreče. Edino srečo, ki lahko doživi je ob prvem seštevanju, vendar ta sreča se kamlu izkaže za ničevo. Kaj hitro se ustavi pri začetnem seštevanju dorbcev, ki mu niso nudili sreče. In tako neskočna vrsta dobcev njegove sreča ga spremlja s to pomanjkljivostjo, da zaman išče srečo na črti seštevanja golih količin. Človek se kar naenkrat zave, da je postal pravi suženj. Zajeti hoče zrak, vendar je že pregloboko segel po svojih ponaredkih sreče in se bo težko izkopal iz tega. Kaj naj naredi?
Vzame naj si čas in temeljito premisli kaj njegovo življenje je, ali je srečen, ali je svoboden. Če je spoznal, da je sreča čista kakovost, neodvisna od količine dobrin, ki jih je grabil brez konca in kraja, je na dobri poti.
Čisto srečo doživljamo znotraj sredi srca. Ta ni nikoli odvisna od količine dobrin. Srečo doživljamo v svoji notranjosti, v svoji intimnosti srca. Jo imamo ali pa je nimamo. Zaman jo uvažamo od zunaj. Če nam ob naši porabniški miselnosti kak užitek ali košček sreče izmuzne, ga človek nadomesti z drugim, po možnosti z obrestmi vred. Tudi meni se dogaja, da sem včasih slabe volje, nekaj kvalitativnega mi manjka, grem v trgovino in se potolažim z nakupom nove obleke. To novo obleko odložim v omaro in kmalu pozabim, da sem jo kupila. Tako se kaj kmalu zavem, da svoje sreče ne morem uživati iz nadomestnih delov. Tedaj se usedem k knjigi, berem ali kaj napišem. To me bolj izpolni in tedaj vem, da sem na pravi poti.
Kakor nas je porabniška družba navadila, da si sestavljamo stroje z deli, n. pr. avtomobil iz nadomestnih delov ali se hranimo s surogati, podobno si človek zamišlja srečo iz nadomestnih delov in si dopoveduje, da ne pogreša njene pristnosti. Vse je usmerjeno v plastiko, sintetične snovi in nadomestke, tudi težnja po sreči. Nobeno nadomestilo ni količina, zato prave sreče ne moremo zamenjati za nobeno drugo nadomestno dobrino ali užitkom. Sreča je najbolj pristen in zato docela nenadomestljiv izvirnik. Sreča je ljubezen in dobrota. Ali nas kakšen drug užitek ali nadomestek sreče lahko bolj napolni kot dobro dejanje, n. pr. da Stojčiju pomagamo v njegovi stiski. Poteza, ki jo naredimo z dobrim dejanjem se javlja v našem izkustvenem dnu srca in zablesti v nas kot osrečujoč občutek. Bodimo torej dobri in sreča nas ne bo zapustila, zagotovljena nam je svoboda duha.
Lep pozdrav tebi Miran in Arlena ter vsem ljudem dobre volje
Tatjana
Misel tedna
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 10. november 2004 @ 16:56 CET
Vsakega človeka ženeta dve moči: hrepenenje in hotenje.
Medtem ko tako živi svoje življenje, doživlja posledice hrepenenja in hotenja kot nenehno izmenično delovanje veselja in trpljenja.
Mnogi ljudje občutijo to zakonitost kot samoumevno. Tako gredo po poti od rojstva do smrti, kajti takšno je pač življenje. Hrepenenje, hotenje, veselje, trplenje. Obstajajo pa tudi ljudje, ki tega v nekem trenutku ne morejo več sprejemati in pravijo," dost mam". Pogosto je temu povod globoko občutena bolečina, ki jo povzroči lastno trpljenje ali pa trpljenje soljudi. Kdor tako v najglobjem bistvu duše začuti bolečino, se je ne reši zlahka. Sploh ni enostavno, kot bi si kdo površno mislil.
Če si tako bolečo izkušnjo doživel, se zagotovo vprašaš, kakšen smisel ima sploh to moje življenje. To je trenutek, ko na tej točki nastopi stopnja iskanja. To je povsem nova stopnja v našem življenju; polna tesnobnih vprašanj, težav, zmot, a tudi nenavadnih doživetij in srečanj. Glede na to, kako realističen je človek, se odprejo različne poti, ki vse vodijo k istemu cilju: razrešitvi naše življenjske uganke. Tak človek na začetni stopnji običajno postane filantrop. Kako mu gre?
Na tej začetni stopnji razvoja bo ta , ki je naravnan človekoljubno-kot smo v tem trenutku mnogi do Stojčija, tu izkusiš bolečino zaradi trpljenja, prizadejanega soljudem, kar nekateri sedaj doživljamo, ko sodoživljamo Stojčijevo kalvarijo. Ker ne moremo in nočemo več živeti v monotonosti vsakdana, ampak nas žene sočutje ( ljubezen do živali, zatiranih, okradenih, itd. ), poskušamo soljudem pomagati in jim stati ob strani. Ne govorimo, ampak delujemo. Morda žrtvujemo veliko, da bi dosegli svoj cilj. Iščemo pravo metodo itd. Pogledamo v to ali ono duhovno knjigo. Odpremo jo . ali ne dobi človek vedno tistega, kar potrebuje? in bere.
V nas "zlezejo" močne bsede velikanov duha in s temi besedami gremo osveženi naprej, da bi pomagali soljudem. Toda, pride slej ali prej trenutek, v katerem opzimo, da drugim ne moremo resnično pomagati. To je hudo-boleča izkušnja, ki frustrira! Čeprav počnemo, vse kar zmoremo, čeprav se ljubeče razdajamo-gorimo in nezavedno dobivamo celo misionarski sindrom, drugemo v resnici ne moremo pomagati. Nudimo mu kvečjemu nekoliko tolažbe ali občasnega olajšanja, občasno pozabo resničnosti. Toda o resnični pomoči ni govora.
Pa vendar in kljub vsemu, je to tisto, kar si iz srca želimo! Resnično želimo pomagati. Močno obupani sprašujemo tole življenje, kako naj delujemo. Otožni in razočarani smo. Ne moremo več živeti kot prej, običajno, kajti to ne rešuje problema, nasprotno. Zato se pravi:" Da poti nazaj, ni več!" Naše srce je polno hrepenenja, da bi svojim soljudem odvzeli
trpljenje. Ker je naše hrepenenje pošteno, vstopimo kot iščoči,v naslednjo stopnjo.
Ko tako globoko razmišljamo, o bistvu bolečine in trpljenja se ponovno obrnemo k svetim spisom. Sedaj beremo z drugačnimi očmi in počasi začnemo dojemati simbolni jezik. Naše hrepenenje po spoznanju, kako soljudem resnično pomagati, se ne zmanjša. Tako v nas polagoma zori vpogled, da de mora sedaj nekaj zgoditi v naši lastni notranjosti. V našem srcu mora začeti rasti kal. Kal odrešitve od ponavljanja izkušenj in življenj. Da bi to rast pospešili, mora naša osebnost zaiti v Kristusa, se počasi razbliniti v Njem. Tako sedaj nastopi nov problem: kako se pa lahko človek sploh odreši zakona ponovnega rojstva v tej snovni obliki. Kaj je potrebno?
Sledijo novi napotki. Pričnemo pogumno delovati ( celo pisati javnosti na Pozitivke ) Navodila od zgoraj poskušamo udejanjati. Vadimo in poskušamo ubiti svoje hrepenenje. Kal semena mora vskaliti. Vendar po številnih razočaranjih spregledamo, da svojih želja sami ne moremo ubiti. Tako razočarani, a bogatejši za izkušnjo, se znova znajdemo na začetnem izhodišču. Še vedno ne moremo resnično pomagati drugim. Hrepenenje, da bi to vendarle zmogli, pa nas nikakor noče zapustiti. Sprašujemo se, kaj v knjigah, kjer je govora " ubij željo" ne drži, ne deluje. Saj je vendarle črno na belem napisano, pa tudi sami to želimo.
Tako rinemo naprej in ne prenehamo. Moč našega iskrenega hrepenenja privede do stika z drugimi ljudmi in različno literaturo. Spoznamo, da so se ljudje v skupinah ali pa posamezno že stoletja borili z istimi vprašanji. Kako naj seme skali? Kaj je treba storiti? Kako naj ubije človek svoje želje in kaj sploh pomenijo " želje " Postane nam tudi jasno, da so bili že stoletja podana navodila ta rešitev te uganke. To so bili univerzalno veljavni napotki, različni le v niansah, odvisni od dežele in časa, v katerih so bili podani. Tako najdemo Sveto pismu, Bhagavadgito, Lao-Ce-jevega Tao Te King itd.
Tisti, ki je tako iskal, dobi odgovor na svoja vprašanja. Spozna, da se moči želja ne da izkoreniniti. Tako spoznamo, kako nas ta moč priganja. Želje se lahko izražajo na vseh ravneh, od najnižje do najvišje, torek tudi v hotenju pomagati človeku ali hotenju resnično mu pomagati. Ponovno beremo,kako moramo univerzalna navodila uresničiti. Bremo o Kristusovi skrivnosti, ki se razgrne pred vsakim, ki je zato pripravljen od znotraj. Tako, na tej točki vemo, da je prišel naš čas. Če se za hip ozremo v takem trenutku na prehojeno pot, vidimo svoje iskanje in prizadevanja ter cilj svojega strmljenja. In ugotovimo, da smo prišli do meja svojih zmožnosti, da bi lahko stopili na naslednjo stopnjo. Ko tako stojimo na meji, vemo, da bomo dobili pomoč, da bomo postali resnični pomočniki-sodelavci, saj smo tako iskreno iskali in si za to tudi prizadevali. In pride trenutek, ko imamo svojo nalogo jasno pred očmi. Vemo, da smo za to pripravljeni in zavedamo se, da to tudi zmoremo. Tako se polni zaupanja predamo Kristusovi volji im močem, ki smo jih hitro deležni.
To bo nekoč doživel vsak človek, ne more biti drugače.
lep pozdrav vsem, ki boste prebirali te vrstice.
Miran
Misel tedna
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 10. november 2004 @ 18:05 CET
STOJAN ŠVET
TRANSAKCIJSKI RAČUN: 10100-0038390946 PRI BANKI KOPER
Tvoja dobrota ti bo tisočkrat v življenju poplačana!
POMAGAJMO SI!
Misel tedna
Prispeval/a: opazovalec dne četrtek, 11. november 2004 @ 12:23 CET
človeka, ki se ravna po svoji vesti,
je sicer mogoče uničiti,
ni pa ga mogoče zasužnjiti
ali iz njega narediti slepo orodje.
Albert Einstein
Misel tedna
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 11. november 2004 @ 13:05 CET
Dr. Overstreeet govri:" Če ljubezen imenujemo nekaj v odnosu na eno ali več oseb, kar v nas ne sproži dodatne zmožnosti dobre volje do mnogih, takrat lahko posumimo, da smo izkusili pravo ljubezen."
Francis Bacon je zapisal:" Prijatelj je tisti, s katerim se naše žalosti prepolovijo, a radosti podvojijo."
Najpopolnejši opis vseh časov prave ljubezni do najbližjega pa najdemo v poslanici sv. Pavla Korinčanom, katero lahko imenujemo tudi za " spekter Ljubezni ". Sv. Pavel o Ljubezni:
" Ko bi govoril človeške in angelske jezike, Ljubezni pa bi ne imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi spoznal vse skrivnosti in imel vso vednost in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa ne bi imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje in ko bi žrtvoval svoje telo, da bi zgorel, pa ne bi imel Ljubezni, mi nič ne koristi.
Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli se resnice. Vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenese.
Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, vednost bo prešla, kajti nepopoplno spoznavamo in nepopolno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo minilo nepopolno. Ko sem bil otrok, sem govoril, kakor otrok, mislil kakor otrok, sodil akor otrok. Ko pa sem postal mož, sem dal slovo temu, kar je otroškega. Zdaj gledamo v ogledalo megleno, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznam nepopolno, takrat pa bom spoznal, akor sem bil spoznan. Za zdaj pa ostane vera, upanje, Ljubezen - to troje. Največja od teh pa je Ljubezen."
Beseda " charity"- pomeni ljubezen do bližnjega, milost prihaja od latinske besede " carus " in pomeni: drag, milosten človek je tisti, kateremu so vse stvari drage. Toda velikokrat se moramo ljubezni šele naučiti. Saj Ljubezen ne prihaja vedno po naravni poti sama od sebe. Ljubezen ne pride naravno, kot to mnogi mislijo. Verjetno je to resnično ena od največjih nalog našega življenja.
Tu smo prišli tudi do vprašanja, kaj je to Agape(gr.) ali božanska Ljubezen. O tem lahko govori lahko samo tisti, ki jo je izkusil ( sam sem jo po božji milosti in hvala Bogu, da sem jo ).
Dovolite, da končam s prekrasnim opisom prave Ljubezni, ki je podobna opisu sv. Pavla. Napisal jo je raszsvetljeni Thomas A. Kempis v delu IMITACIJA KRISTUSA:
" Ljubezen pazi in v spanju ne drema.
Ko kloni, ni utrujena. Ko je prestrašena,
ni ovirana.
Ko je razpeta, ni ovirana.
Toda kot živi plamen in goreča bakla
se vedno dviguje v višine,
in s sigurnostjo gre skozi vse.
Kdor je kdaj ljubil, pozna ta zvok tega glasu."
Kristus je rekel svojim učencem:" Dajem vam novo zapoved, da ljubite drug drugega kot sem jaz vas ljubil."
To ljubezen je On prikazal tako, da je ozdravil greh sv. Petra,ki ga je iz neplemenitega strahu trikrat zatajil. Trikrat je Gospod vprašal Petra:" Sin Jonin, ali me ljubiš?" Nakar je Peter v tretje v agoniji obžalovanja kriknil:" Gospod, ti veš, da Te ljubim." Nato mu je Gospod odgovoril:" Hrani moje ovce...hrani moje jagnje."
LJUBEZEN NI OBOŽEVANJE
Tako je celo nek pesnik napisal:
" Živimo od oboževanja, nade in ljubezni,
in šele če so oni dobro in modro postavljeni v našem
dostojanstvu, se mi dvigamo."
Popolnoma točno, dragi pesnik! Tu naš mali ego išče svoje koristi. C.G.Jung je rekel:" Kadar deluje iz Ljubezni in v duhu Ljubezni, potem služi Bogu." Tako, dragi Jung, tu se naš mali ego umakne stran!
BRATJE IN SESTRE, LJUDJE ČISTE VESTI IN DOBRE VOLJE, NAKAŽIMO SVOJE PRISPEVKE NAŠEMU PRIJATELJU IN SOČLOVEKU STOJČIJU V SRISKI, NA RAČUN:
STOJAN ŠVET
TRANSAKCIJSKI RAČUN: 10100 - 0038390946 PRI BANKI KOPER.
POMAGAJMO SI.
lep pozdrav vsem, ki nas čitate.
Miran
Misel tedna
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 11. november 2004 @ 13:51 CET
se strinjam z povedanim, še bolj, ker si ti to podal, ki me od kar pišem na Pozitivke izjemno dobro dopolnjuješ in dobro veš za " rdečo nit " vsega napisanega.
Res se bije tu na zemlji pogumen boj za materialne pravice človeštva in porabilo se je veliko denarja v te nemene. Vsi Veliki zagovorniki so se povsem izčrpali, da bi izvlekli svoje sotrpine iz jame bede. Čeprav je njihovo delo utemeljeno na plemenitih in humanih motivih in lajšajo premnogo revčino, doseže s tem le biološko človekovo bitje. Zastopajo se le temeljne pravice biološkega prebivalca zemlje. Toda duhovno svoboden človek ima druge pravice, ki so kot njegova dediščina iz drugega, božanskega področja bivanja.
Zato ima vsak človek pravico, da si svoje življenje izbere v svobodi:Bog ali mamon. Ima pravico do duhovne hrane, da razvije svoje notranje vrednote; do pouka univerzalnega učenja, do večnostnega bivališča, do doma v Božjem kraljestvu.
Verjetno bodo te nazadnje omenjene pravice zvenele mnogim absurdno, pa so prav gotovo bolj logične kot biološke pravice, saj je potrebno takoimenovane človeške pravice iztrgati iz našega sobitja, jih uzakoniti in braniti, medtem ko so božanske pravice zapisane v vsakem človeku kakor vesoljni osnovni Zakon. Ne zahtevajo prepirov, ker so že določene in so dejstvo. Nikomur ni treba za nikogar uzakoniti in jih braniti. Tako vsak človek, ki se poveže z božjim kraljestvom, je soudeležen v svojiu božanskih temeljnih pravicah že s to preprosto spreobrnitvijo svojega biološkega obstoja.
Narava božanskega vesolja je čisto drugačna od našega. Prebivalci tega bivalnega področja bivanja so povzdignjeni v proces skladnega-harmoničnega razvoja, v katerem lahko vsakdo dobiva iz obilnega Vira Duha. Tam ni boja za samoohranitev, ker so vse življenjske potrebe svobodno in v obilni meri na razpolago vsakemu bitju. Duhovna hrana nima omejitve in jo ne pozna. Življenje je tedaj večni razvoj. Vzgoja je pridobivanje vpogleda v Splošno učenje. To pa pomeni v sestavo božanskega bivalnega področja, v Božji načrt. Stanovati tu, pomeni biti soprebivalec v Božji hiši.
Kakor koli naj si bodo človekove pravice še tako dobre in imenitne in za mnoge milijone, ki bivajo v revščini, še tako dobro zamišljene in dobrohotne, ko jih kritično prverimo, postanejo le popačena podoba osnovnih božanskih pravic duhovnega človeka. Vendar resnici na ljubo predstavljajo tudi odskočno desko k višjemu duhovnemu življenju, kajti, ko pridejo v splošno rabo, bo biološki človek zgradil umetno kraljestvo na zemlji. Ta zgradba res lahko traja dolgo, toda ne more se za vedno ohraniti pri življenju. Naša notranja sila se upira materialnemu preobilju. in ko potem notranjih duhovnih pravic ne prepoznamo in dojamemo, je običajno posledica tega izrojenost in propad, ali napad, upor in prelivanje krvi.
To pa še povečuje število razočaranih ljudi na zemlji. Tako se izkaže, da je resničnost drugačna, vse prej kot radostna, često vsiljena, idealna. V padanju človeških vrednot je bilo prav preko grenkih izkušenj spodbujeno iskanje višjih vrednot.
lep pozdrav od tvojega brata Mirana