Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20041102124005569

Vhod v tvojo hrepeneče izpolnjeno srčno oazo torek, 23. november 2004 @ 05:40 CET Uporabnik: stojči Človek se odloči, da bi bilo fino iti enkrat skozi puščavo in doživeti občutja brezmejnih peščenih planjav. Uresniči svojo zamisel, pride do obrobja puščave, od kupca kamel kupi kamelo, seveda z vso potrebno opremo ki sodi zraven za tako posebno potovanje in se odpravi lepo v puščavo in s kamelo potuje po njej ves dan. Trgovec kamel mu še prej pove naj ga glede poti ne skrbi, ker kamela dobro pozna te mnogokrat prehojene poti in ga bo pripeljala na pravi cilj zanj in spet varno nazaj od kjer je prišel. Kakšni čarobni občutki se mu porode, ko gleda večerne zvezde, nikjer na obzorju pa nobene onesnaženosti svetlobe. Postavi si šotor se lepo zlekne in kot angel zaspi, seveda pred tem še pozabi razložiti kamelo in ko se zjutraj zbudi, kamele z vso opremo ni več. S kamelo je odšla tudi prepotrebna voda, sonce pa že pošteno pripeka. Človek se zjoče nad svojo usodo in se hudo razjezi sam nad sabo, da je sledil svoji bolni ideji oditi v to \"kretensko\" puščavo. Solze ne bodo pomagale, treba bo iti na pot, v upanju da ga usoda le pripelje do kake oaze. Tava in tava, pred očmi se mu od vročine megli, prikazujejo se mu oaze, vročinski domišljijski prividi, zmanjkuje mu moči in na koncu se že po kolenih plazi od dehidriranosti, takrat pa se pred njim na kameli pojavi beduin, ki se mu smehlja in mu ponuja in prodaja razne kravate. »Vode, vode« zakliče umirajoč-žejni človek. Beduin mu razloži, da je čudovita oaza za peščenim hribom, vendar mu vseeno svetuje naj si kupi prej kravato in če nima denarja mu eno lahko tudi pokloni, seveda če ga za njo res ponižno prosi. Umirajoče-žejni človek zakriči: »Izgini smrduh!« Beduin obrne svojo kamelo in izgine za peščeno sipino. Po vseh štirih se priplazi na vrh peščenega hriba in res nedaleč stran opazi čudovito oazo. Z zadnjimi močmi se priplazi do oaze, ko opazi, da je le ta ograjena z visoko železno ograjo, na vratih pa stražita dva oborožena stražarja. Priplazi se do njiju in ju prosi, da ga spustita mimo. Onadva mu pojasnita, da so tu pač taka pravila, da spuščajo v oazo samo tiste ljudi s kravatami, naj gre lepo nazaj od kjer je prišel in se pojavi v kravati.... Tudi ti človek si ta popotnik, ki potuje skozi svojo življenjsko puščavo, zato pazi, kako se na koga obrneš in kaj komu kdaj rečeš, kdo ve, mogoče ima prav on tisto posebno kravato, za dostop v tvojo srčno hrepeneče izpolnjeno oazo, kjer noč in dan, prav vsak tvoj dih, stražita vhod vanjo, stražarja tvoje ponižnosti in hvaležnosti. Nikoli ne veš če se bo zate, tvoj prodajalec srčne kravate, res še kdaj vrnil v tvoje življenje. stojči Stojan Svet Komentarji (2) www.pozitivke.net