Človek se odloči,
da bi bilo fino iti enkrat skozi puščavo
in doživeti občutja brezmejnih peščenih planjav.

Uresniči svojo zamisel,
pride do obrobja puščave,
od kupca kamel kupi kamelo,
seveda z vso potrebno opremo
ki sodi zraven za tako posebno potovanje
in se odpravi lepo v puščavo
in s kamelo potuje po njej ves dan.

Trgovec kamel mu še prej pove
naj ga glede poti ne skrbi,
ker kamela dobro pozna
te mnogokrat prehojene poti
in ga bo pripeljala na pravi cilj zanj
in spet varno nazaj od kjer je prišel.

Kakšni čarobni občutki se mu porode,
ko gleda večerne zvezde,
nikjer na obzorju pa nobene
onesnaženosti svetlobe.



Postavi si šotor se lepo zlekne
in kot angel zaspi,
seveda pred tem še pozabi razložiti kamelo
in ko se zjutraj zbudi,
kamele z vso opremo ni več.

S kamelo je odšla tudi prepotrebna voda,
sonce pa že pošteno pripeka.

Človek se zjoče nad svojo usodo
in se hudo razjezi sam nad sabo,
da je sledil svoji bolni ideji
oditi v to "kretensko" puščavo.

Solze ne bodo pomagale,
treba bo iti na pot,
v upanju da ga usoda le pripelje do kake oaze.

Tava in tava,
pred očmi se mu od vročine megli,
prikazujejo se mu oaze,
vročinski domišljijski prividi,
zmanjkuje mu moči
in na koncu se že po kolenih plazi
od dehidriranosti,
takrat pa se pred njim na kameli pojavi beduin,
ki se mu smehlja in mu ponuja
in prodaja razne kravate.

»Vode, vode« zakliče umirajoč-žejni človek.

Beduin mu razloži,
da je čudovita oaza za peščenim hribom,
vendar mu vseeno svetuje naj si kupi prej kravato
in če nima denarja mu eno lahko tudi pokloni,
seveda če ga za njo res ponižno prosi.

Umirajoče-žejni človek zakriči:
»Izgini smrduh!«

Beduin obrne svojo kamelo in izgine za peščeno sipino.
Po vseh štirih se priplazi na vrh peščenega hriba
in res nedaleč stran opazi čudovito oazo.

Z zadnjimi močmi se priplazi do oaze,
ko opazi, da je le ta ograjena z visoko železno ograjo,
na vratih pa stražita dva oborožena stražarja.

Priplazi se do njiju in ju prosi, da ga spustita mimo.

Onadva mu pojasnita, da so tu pač taka pravila,
da spuščajo v oazo samo tiste ljudi s kravatami,
naj gre lepo nazaj od kjer je prišel in se pojavi v kravati....

Tudi ti človek si ta popotnik,
ki potuje skozi svojo življenjsko puščavo,
zato pazi, kako se na koga obrneš in kaj komu kdaj rečeš,
kdo ve,
mogoče ima prav on tisto posebno kravato,
za dostop v tvojo srčno hrepeneče izpolnjeno oazo,
kjer noč in dan,
prav vsak tvoj dih,
stražita vhod vanjo,
stražarja tvoje ponižnosti in hvaležnosti.

Nikoli ne veš če se bo zate,
tvoj prodajalec srčne kravate,
res še kdaj vrnil v tvoje življenje.


stojči Stojan Svet