NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Misel tedna   
    nedelja, 28. november 2004 @ 21:00 CET
    Uporabnik: Miran Zupančič

    * Modre misli in zgodbe





    Ko se dogajajo katastrofe se pogosto vprašamo: " Zakaj Bog to dovoli', ali " Kako lahko Bog to dopusti?" Če bi vprašali ateista bi vam poln grenkega besa odgovoril:" Kakšen Bog je to, ki dovoli nekaj takega?" Če bi vprašali verskega fanatika bi vam odgovoril:" To je Božja kazen!".

    Kakšen bog človeka je to, ki mu pušča proste roke za proizvodnjo jedrskega in biološkega orožja? Kakšen je to bog, da mu dopušča možnost uničenja življenja na zemlji? Zakaj človek fizično, pa tudi mentalno uničuje živa bitja z nerazumljivo krutostjo? Njegov bog bi lahko postavil drugačne zakone in meje, da bi preprečil uporabo jedrskega in biološkega orožja. Vprašanje, zakaj je ta Bog uredil ta svet tako nepopolno, je zelo pomembno. Zakaj?


    Miran Zupančič, duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec




      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Miran Zupančič
  • Več s področja * Modre misli in zgodbe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20041006130712370

    No trackback comments for this entry.
    Misel tedna | 8 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Misel tedna

    Prispeval/a: stojči dne nedelja, 28. november 2004 @ 21:23 CET


    Če vemo, da je Bog Resnica, Mir in Ljubezen,
    potem vemo, da resnica ne more proizvajati laži,
    potem vemo, da ljubezen ne more proizvajati sovraštva,
    potem vemo, da mir ne more proizvajati vojn.

    Če vemo, da je Bog tudi naša koleltivna zavest,
    ki kot notranja svetloba sije iz naših src,
    potem vemo, da sonce brez ovir ne proizvaja senc,
    in mi smo te sence, če se ne obrnemo proti tej Svetlobi.

    Če vemo, da je Bog življenje samo,
    potem vemo, da je "proizvajanje" smrti
    samo posledica naše nevednosti te energije
    in njeno uničevanje samo uničevanje samega sebe. :)

    lp

    ---
    stojči


    Misel tedna

    Prispeval/a: jaka dne ponedeljek, 29. november 2004 @ 10:36 CET


    Lep pozdrav.

    On edini pravični:

    On, Edini Pravični, noče, da se komurkoli godi krivica.
    Pod stoterimi imeni je visoko hvaljen,
    vendar naj bo pot tem na vekomaj najbolj proslavljen.
    Goethe

    Miran
    govoriš o medu, ki ga lahko zaužije samo logika ljubezni.
    V ljubezni pa pravijo, da ni logike.

    Včasih se sprašujem,
    le kdo si je zaslužil strel v pljuča,
    le kdo si je zaslužil živeti brez nog,
    le kdo.................

    Spominjam se , kako smo se še sami veselo poigravali sredi
    peskovnika.Ko je sosed prinesel majhne vojake, smo postali
    pravi Napoleoni.
    No počasi smo se zavedli svoje veličine in zaželeli smo si svoje pištolce in svoje metke.
    Samo, da je pokalo.

    In že smo se smukali okoli blokov in po kleteh.
    Naš nočni prijatelj je bila
    zdaj frača ali pa kavbojska pištolca.

    In povem vam zdaj:

    - da nas ni ustavila nobena glasna soseda
    -nobena polomljena noga
    -nobena zlomljena frača

    nikakor ne.................

    Ustavilo nas je spoznanje.

    SPOZNANJE ČESA?

    Spoznanje igre.

    In pogostokrat me ima,
    da bi se dvignil in
    zavpil z hudičevim glasom in
    na dolgo in široko zamahnil z bičem.

    Vendar se takrat spomnim besed tistega ,ki je najdel luč.

    On mi je povedal,
    da obstajata dve resnici
    zato izberi tisto,
    ki pomirja.

    Zato Goethe,
    hvala za besedo.

    lp.




    Misel tedna

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 29. november 2004 @ 11:50 CET
    dragi Jaka, hvala za odličen komentar, ki skozi Goethej-a pove bistvo centralne misli.

    Vprašanje, zakaj je Bog uredil ta svet tako nepopoplno, je zelo pomembno. Pokaže se, da se tisti, ki sprašuje, upira poteku stvari in da tudi v naprej ne želi verjeti in sprejemati, kar se mu vsiljuje od zgoraj. Vsa ta težka vprašanja izhajajo iz tega, da je nekaj ali nekdo naredil načrt sveta, v katerem smo kot ljudje prisiljeni živeti. Je ta svet delo Boga, ki je vsemogočen ali pa so nasprotja, dobro in zlo, nastala v naših možganih? Kdo lahko trdi, da Bog sili človeka razvijati uničujoče orožje, se medsebojno uničevati v grozljivih vojnah.

    Verjetno moramo iti globlje in se vprašati, kdo je pravzaprav "On". Je "On" osebni ali skupinski bog, ki upošteva koristi posameznika ali skupine? Je " On " bog določenega naroda ali rasni bog? Je " On " idealizirana podoba, ki smo jo ustvarili sami in nad katero se lahko navdušujemo? Je " On " bog, ki blagoslavlja orožje, morilske skupine v vojnah obeh strani?

    Vsemogočni, pomeni silo, ki presega vse ostale sile in moči, daje vsem nam svobodo, da najdemo svojo pot pri ustvarjenju. Da pridobimo izkušnje, hoteti dobro, a delati napake; torej stvarstvo uporabljati do določene meje. Vse svetovne religije so nastale kot odgovor na napačno uporabo te nam dane svobode in prikazujejo z gorečimi besedami, kaj se zgodi tistim, ki pridejo neposredno v peklenska področja bivanja. Kristjani,hinduisti, budisti, muslimani, da omenimo le nekatere, vsi govorijo o istem.

    Je lahko nekaj nepopolno, kar je ustvaril Bog? Zakaj ljudje izhajamo iz tega? Odgovor je jasen. Zato, ker zaradi lastne nepopolnosti ne moremo videti, kaj je Bog v resnici ustvaril. Kozmos, h katerim spada naš planet Zemlja, je za nas ljudi popolna šola preizkušenj. In znotraj tega sveta smo si ustvarili svoj lastni svet. Tak svet pa je nastal zaradi samoslepila človeka, ki je pozabil na svojega Stvarnika.

    Zato pa izhaja iz Božanskega vira žarek-vijolični žarek, ki kliče in rešuje, da bi nam ljudem pokazal pot k izhodu. Posledica človeške blodnje je vtisnjena v habitusu, v naši telesni in duševni značilnosti. Dokler se nismo pogreznili v snovno, smo razpolagali z delom svojih Božanskih zmožnosti. Toda v gradnji sveta, smo vedno bolj zahajali s poti in vse bolj izgubljali zmožnosti. Na mesto božanskih zmožnosti, so stopile zmožnosti, ki se popolnoma ujemajo s štirimi elementi tega našega bivanja. Tako smo ustvarili svet, kakršen je danes. Torej, ne drži, da je svetu dal obliko Bog. Ravno nasprotno, Bog je določil le temeljni princip, po katerem naj bi tekle izkušnje vsega človeštva. Mi sami pa smo oblikovali, skupaj s svojimi voditelji, svet tak, kot je danes.

    Vprašajmo se sedaj, zakaj smo kot človeštvo tako zašli? Preštevilne religiozne in dobrodelne organizacije za pomoč se trudijo odstraniti posledice te zgrešene poti. Vendar kot vidimo, jim to ne uspe. Zlo je vendarle treba uničiti pri koreninah? In kje so korenine zla? Odgovor je povsem jasen.
    S pozabljenjem Boga in s tem posledično z kraljevanjem naše smrtne zemeljske osebnosti ali ega. Prav gotovo je, da se te korenine zla skrite v našem srcu. Vse kar se dogaja zunaj, je odsev notranjega. Zato se nas nenehno kliče iz Božanskega Izvira:" Jaz sem pot, resnica in življenje."

    Toda pri mnogih ljudeh se ta klic ne sliši zaradi hrupnega dogajanja v svetu. Drugi se spet jezni obrnejo stran od svojega Stvarnika in ga celo obtožujejo, čeprav bi bilo še kako pomembno ravno njihovo delovanje in posredovanje!
    Govoričenje in tarnanje ne pomagata. Gre za to, da pomagamo, kjer je mogoče. Na osnovi tega pa se potem odprejo vrata srca. Tako lahko srce zopet sliši Božanski klic.

    Odločilnega pomena pa je naše obnašanje. Neposredno in v resnici prisluhniti notranjemu klicu in delovati. Le umsko špekulirati, filozofirati o tem, kako je prišlo do izvirnega pragreha, nas ljudi ne pripelje nikamor. S tem se le še bolj zapletamo v nepopolnost sveta, v katerem živimo. Budda je to enkratno opisal, ko je primerjal človeka, ki ga je zastrupil greh, s človekom, ki ga je zadela puščica. Na vse pretege premišljuje o tem, kdo bi mu lahko to storil in s katerim strupom je zastrupljen. Medtem ko se ukvarja s tem, umre. Če pa bi namesto premišljevanja potegnil puščico iz rane, bi živel in ne bi umrl.
    lep podrav vsem
    Miran


    Misel tedna

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 30. november 2004 @ 11:45 CET
    dragi Stojči,
    čestitam na tvojem komentarju. Vse si v njem povedal.
    Kako je situacija s stanovanjem?
    tvoj prijatelj Miran


    Misel tedna

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 30. november 2004 @ 17:27 CET
    Dragi Miran,

    ljudem urejevalcem sveta se ne gre samo za stvar samo, da bi se življenje urejalo po nekih racionalnih načelih v dobrobit človeštva, temveč jim gre za dobiček in korist, na pa za rešitev filozofske problematike človeka. Vse človeško gorje prinašajo vojne in v posledici človekove napačne naravnanosti tudi ekološke katastrofe. Dandanašnji človek je zazidan v subjektivnost svoje pripadnosti in socialnosti, deluje tako da preživi in hkrati je vsebovan v tlorisu stvarnosti, ki mu določa način tega preživetja in njegov položaj v tej stvarnosti, na katerega pa kot posameznik skoraj nima vpliva. V življenjski prostor tega človeka se vsiljuje kultura, ki hoče preprosto izgnati iz življanja naravo, s tem pa naj bi uničila samo sebe in postala neznosna. V tem je paradoks, ko človeštvo nima meje. Svet je avtentičen kolikor eksistira brez človeka, v naravoslovju. V industriji, tehniki znanosti naj bi eksistirala humanizirana narava, ta pa je družbena kategorija. Humanizirana narava drvi naprej v nehamunizirano, nihče je ne more ustaviti. Pri tem se človek vpraša kakšen pomen ima filozofija, to da se n.pr. na pozitvkah pogovarjamo o odgovornosti posameznika, o smislu življenja, o etiki, o morali, o konfliktnosti današnje družbe. Četudi uvrstimo vsa ta vprašanja v našo programsko disciplino, recimo filozofijo, se vprašajmo ali nam le-ta lahko odgovarja na vse probleme človeštva in kako premagati to nepremagljivo notranje protislovje med posameznim človekom, ki si prizadeva dobro misliti in vsem tem ustrojem družbe, ki drvi pogubi naproti. Problem je v tem, da je indiviualni človek reduciran na matematično fizikalno količino, ki je vpeta v produkcijo in človek pod vtisom te zunanje nujnosti, da deluje in živi po vzoru, ki mu je vsiljen od zunaj, postane človek dvojnosti. Na eni strani po svojem prepričanju humanist, na drugi strani po svojem delovanju pa kolesce v ustroju naprave, ki pelje človeštvo nezadržno v prepad, da uresničuje svoj odnos do narave in obvladovanja naravnih sil tako, kot mu koristi tistih, ki ga vodijo, narekujejo. Tak človek pa ni več avtentičen.

    Na vprašanje zakaj je Bog ustvaril človeka nepopolnega, skratka vojaka, bojevnika, ubijalca, uničevalca narave, pripomoček k stroju, potrošnika lahko odgovorimo zelo preprosto. Ni bil namen Boga, da bi ustvaril determiniranega človeka. Bog je dal človeku ustvarjalnost, da jo bo uporabil za svojo dobrobit. Bog si je mislil, da tako kot On še vedno ustvarja svet in ga spreminja, torej deluje in ne miruje, tako naj bi človek tudi deloval in ne miroval. Vendar to delovanje človeka pogosto ni po božji podobi, človek postaja izprijen, pohlepen, oblastven, tiran ipd. Človek se zaveda svoje končnosti in v smislu človekovega deleža na neskončnem človek nima več mere. In to svojo tragiko spoznanja človek doživlja kot subjekt ravnanja. To njegove ravnanje pa postane del množične evforije za količinskim kopičenjem raznih dobrin in človek tako v samem sebi ne pozna več svoje subjektivnosti. Človek ni sposoben več si postaviti dramtičnega vprašanja: "Kam grem?" Reševanje svoje historične situacije ne more reševati sam, zato jo prevali na množico, množica pa na peščico ljudi (oblast), ki se jim gre samo za lastne koristi in dobičke. Ljudje se tako znajdemo v položaju, ko pojmujemo svojo zavest kot fiziološko funkcijo adaptacije in orientacije organizma v okolju, ki ga karakterizirata dve prvini: impulz in reakcija. Človekova zavest ja aktivnost, ki ustvarja družbeno človeško stvarnost kot enotnost biti in pomena realnosti in smisla življanja. Človek povzdiguje avtonomijo razuma in duha, vendar je količinska materialnost ločena aktivnost, ki vodi človeštvo po svojih poteh, ne da bi se tega človeštvo prav zavedalo. Prišlo pa je do situacije, da smo osiromašili realnost človeških vrednot, ki jih sicer na idvidualni in tudi množični verbalni ravni sprejemamo, vendar le subjektivno na pa v uresničevanju širšega urejanja človeške družbe. V slednjem se vedno bolj oddaljujemo, čeprav jim verbalno dajemo svoj pomen.

    Bog in vrednote eksistirajo za tistega ki jih priznava in ki vrednote tudi uresničuje. Za mejami Zemlje se Bog spremeni v kralja, kralj pa v preprostega človeka, v katerem se Bog razodeva. Bog pa ni kralj v kraljestvu izven človeka, temveč je naš medsebojni odnos ljudi tu na Zemlji. Bog ni kralj, ki bi ga bilo mogoče ustoličiti in nadomestiti. Bog je trajna vrednota, ki nima oblike, ima le sporočila. Bog je naš duh, po katerem se ravnamo. Bogu dajemo pomen zato, ker nam prinaša oblike sožitja v prostor in življenje, ki ga živimo, v srca nam prinaša mir in milost, da lahko presegamo neracionalnosti. Bog vstopa v nas v obliki metafizičnega bitja in njegovo vstopanje v nas ni odvisno od slučajnosti. On pooseblja človekovo večnost resnice. Kontinuiteta človekove zgodovine in razvoja je odvisna od eksistence Boga v človeku. On eksistira v vseh naših oblikah mišljenja in delovanja, on se neodvisno od nas razlaga v svoji dobroti in milosrčnosti On ve, da bo na svojem delovanju zmagal na ustvarjenju človeka in človeškosti po njegovi podobi. Vendar za to se hoče čas. On ne bo dopustil definitivnega vrhunca v apokaliptičnem koncu človeštva. Zagotavlja nam zmago dobrega in On ve, da ima tudi zlo pozitiven pomen, da se ljudje kaj iz tega naučimo. Človeka pusti, da je orodje svoje lastne namere in osebnih pobud in na lastno pest uporablja bodalo, nož, top, bombo, jedrsko energijo, spušča v zrak strupene snovi in ubija, vendar prav ta naprava oziroma njeogovo orodje je njegov lastni morilec. In ko bo človek spoznal to orodje, ki ubija njega samega, ga bo postalo strah in se bo obrnil k Bogu po pomoč in razsvetljenje. Čutil se bo v tem svojem početju strahopetnega in nečastnega, spoznal bo da to počenja na višji ukaz hudiča in da mora odstopiti od teh dejanj. Tedaj se bo pa tudi človeštvo spremenilo in preseglo sebe za kakšno stopničko bliže božji popolnosti.

    Lep pozdrav tebi Miran od tvoje duhovne prijateljice

    Tatjana


    Misel tedna

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 30. november 2004 @ 19:54 CET
    draga Tatjana,
    hvala za tale tvoj poglobljen komentar, ki temeljito odgovarja na zgornje uvodne misli tedna. Odgovarjaš v dveh delih, ki tvorita zaokroženo celoto; ali ima vse skupaj tole naše pisanje res pravi učinek na zavest človeka? V drugem delu pa, ki je obenem realna duhovna resničnost v prihodnosti, tvoja intuicija trdno zatipa rešitev in preobrazbo zavesti današnje družbe, ko nakažeš razvojno pot Boga in človeka.

    To je ta trenutek v katerem se nahajamo, ki že dosega vrh kolektivne depresije, nemoči, da bi sami rešili načelne probleme, kaj šele vsakdanjo bedo premnogih, ki so se znašli v vrtincu hudičevih prevarantstkih sil. Ja, to je ta hud pritisk, ki se bo še stopnjeval, a je neizbežen zaradi vseh tistih ljudi, ki imajo svoje srce zaprto. Gre za očiščevanje duše in zajema vse večje skupnosti sveta, kot tudi posameznika. O tem sem že dolgo nazaj pisal v članku " Ponovni prihod Kristusa ", ki govori ravno o tem obdobju v katerem sedaj razpravljava.

    Za razumevanje človeka in Boga v naši zahodnoevropski krščanski družbi je potrebno upoštevati tazvoj te družbe v zadnjih stoletjih. Spremembe družbenega življenja in delovanja so pustile sledove v tej družbi. Naša značilnost je posebno razpetost in negotovost življenja, ki ga doživljajo mnogi ateisti in kristjani. Za to je poskrbel protenstantizem, ki je šel preveč v povdarek človekove samostojnosti pred Bogom, od tam pa ni več daleč do popolne osamosvojitve človeka, ki so jo oznajala mnoga nova gibanja in posamezniki, v svoji dobri veri.

    To je vsekakor izhajalo tudi iz krščanskega izročila, čeprav so odraz novodobnega ozaveščanja človeka, so istočasno tudi izraz njegove nemoči, kar se evidentno kaže sedaj, da bi mogel samostojno samega sebe postaviti na noge brez Boga. In v tem oziru je največja zabloda sodobnega človeka humanizem, ki ga omenjaš, saj postavlja za osnovo človeka, kajti kot dobro veš, človek ni sposoben živeti iz samega sebe.

    In prav zaradi te človekove razcepljenosti, ki izvira iz negotovosti ter vrženosti v svet, je v sodobnem svetu peljala v človekovo vedno večjo osamljenost in bolečo izkušnjo božanske oddaljenosti. Boga ni mogoče več najti. Skupni imenovalec teh problemov človeka je: Boga ne moremo najti, zato smo izgubljeni v brezmejnosti niča. Danes ni dovolj sodobnega človeka učiti o Bogu, pač pa ga je treba prepričati v njegovem življenjskem izkustvu, da je Bog tudi ta trenutek živi Bog, ki je blizu nas, ki človeštvo odrešuje iz brezciljnosti, praznine in ujetosti sodobnega sveta in nam vsem vliva upanje za novo življenje. Ker pa je takega posredovanja Boga sodobni človek deležen v premajhni meri, išče raje drugod. To naj bo tudi odgovor, zakaj smo se pojavili na Pozitivkah.

    Razmejitev razuma in srca, oziroma področij znanosti in prave vere, kot je dejal Pascal, je korak k nezadržnemu procesu razmejevanja teoretičnega in praktičnega uma ter volje, mišljenja in delovanja. Naša naloga je, da to zopet povežemo v novi luči; noge in glavo, to je naša naloga v tej novi dobi. Tako smo se kot sodobni ljudje vedno bolj ločevali od Boga kot zadnjega temelja, najvišjega Bitja, ki ureja vesoljstvo in posega v naše vsakdanje življenje Ta SVET SEDAJ določajo znanost, tehnika, skratka posvetne dejavnosti, ki nimajo nobene zveze z Bogom. Iz tega razloga sodobni človek ne priznava Kristusovo pravo vero in kozmično univerzalnost, za vse obsegajočo-obvezujočo izkustvo Boga. Pa tudi za kristjane je Bog vprašljiv.

    Vprašljivost in problematičnost sta v preteklosti vodila do modernega ateizma in "duhovnega turizma" številnih, kar je povsem tipičen pojav vmesnega našega časa modernega ateizma. To je to vmesno ateitično obdobje. A to je le vmesna faza tega kar sledi in je bilo že zdavnaj napovedano po mnogih razsvetljenih duhov. Trenutno je ta trend še močan; človek uporno vztraja pri sebi in zanika vsako transcendenco, vsako presežnost. Tako je raje šef z hudički v breznu, kot pa da bi služil Bogu vraju in s tem človeku na zemlji.

    Današnji človek v večini primerov ni pripravljen priznati gospodstva nad seboj. Zaradi razvoja znanosti in tehnike si je zelo utrdil samozavest, ki mu preprečuje, da bi komurkoli služil, niti človeku niti Bogu. Vendar se bo to v prihodnosti temeljito spremenilo. Ni kar tako to obdobje poimenovano " Apokalipsa", kar v resnici pomeni: razodetje skozi krizne razmere, ne pa konec sveta, ampak stare napačno usmerjene zavesti človeka o bistvenem. Naj končam.
    lep pozdrav od tvojega prijatelja Mirana


    Misel tedna

    Prispeval/a: ten-nej dne petek, 3. december 2004 @ 16:37 CET

    Ateist bi se nasmehnil in povedal, da ne Boga in življenja po sedemdesetem letu.

    Doslej še nisem srečal nobenega ateista, ki bi za svoje probleme ali za probleme drugih krivil boga ali druge. To se dogaja predvsem med verniki in moralisti.


    uživajte!

    ---
    Boj je vsemu oče, je vsemu kralj. Ene izkaže kot bogove, druge kot ljudi, ene naredi za sužnje, druge za svobodne.


    Misel tedna

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 3. december 2004 @ 19:18 CET
    zanimiva in izvirna je tale misel, ki mi je zelo všeč, saj jo dosedaj še nisem slišal. Res prava osvežitev. Ja, tudi take duše sem že srečal, ki so še na smrtni postelji približno tako govorile, a se niso nsmehnile, ampak so bile zelo jezne na vse okoli sebe, da morajo oditi. Boga res niso omenile, a tudi nasmehnile se niso. Ker pa je v poslednjih urah našega življenja vse mogoče, bova počakala po sedemdesetem letu ,kako bova takrat razmišljala. Do takrat pa tudi vi prav tako uživajte svoje življenje.
    lep pozdrav in vse dobro vam želim,
    Miran.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,53 seconds