S tresočo roko, solznih oči,
sem pred teboj, da ti poklonim cvet,
cvet košate krizanteme,
prižgal ti svečo bom,
da počastim tebe, tvoj čas,
si prikličem v spomin čas,
dneve, ure minute,
v času ko si živela z nami...

Iz časov otroštva,
v dobi odraščanja, kasneje.
skromna, skrbna in preprosta,
polna energije...veselih trenutkov.
Vse bi dala, zadnji grižlaj,
da bi ustregla, zadovoljila,
pomagala v bolezni, težavah,
vsak tvoj nasvet je bil dragocen.

Odpihni bleščice z mojih las
Poliži šminko z ustnic
Premešaj vonj teles
Utri svojo kožo v mojo
Ne preštevaj blazinic
Užij mehkobo
Ustvari nektar

... pojej me takšno kot sem!

... v jutru

glasno
rojevanje dneva

eteričnost
dotikov

rast in hotenje
ljubeč odziv

Brez krmila tavajo mesečniki
z glavo, ki ni nikoli pogledala v vodnjak
in z rokami, ki se nikoli niso dotaknile
izjokane vode v njem.

Zdijo se srečni, ker jih speče
vodi luna po strehah in robovih
okenskih napuščev, mutaste in mračne,
zasežene z gravitacijsko silo v prostoru,
kjer jim pripravlja luna nočno bivališče
nemirnega mesečevega spanca.

Se Jurček veselo v pesku igra,
ko mali tam kuža k njem priskaklja,
ko valjata v pesku, se Jurček uči,
da lajati znal bi, renčati se zdi.

Sprva vesela v pesku oba,
glasna, igriva kar se le da,
a Jurček razmišlja, to bo hudo,
zobkov še mlečnih, nakako že bo.

Moj? žalostni angel
počakaj, samo še malo,
da boš zaplesal z mano,
Počakaj le še… še en trenutek,
ne odhajaj žalostni angel,
Da skupaj najino pesem zapojeva,
da se bova skupaj smejala,
se bova igrala,
objeme in poljube podarjala
Še en korak je, le en korak,
ne še oditi stran, preženi strah,
zbriši nemir.
Tu, na Zemlji
Verjemi Ona je…
Ljubezen Večna Je

Za ključek drobni
bi življenje dal,
ki odpira pot v oklep.

Ko me boš potrebovala
išči, najdi mojo zvezdo,
kjer mali princ
življenju išče smisel.

Z demoni svojimi
bom na sprehodu,
pel o ključku za srce.

Daleč je že dan,
ko si se odločila,
da sem le dogodek,
ki ga ne boš ljubila.

Isti je vsak dam,
nočem se zbuditi,
zbiram, iščem moč,
želim si le oditi.

Blizu, tukaj si
a te ne smem imeti,
dovoliš mi le
trpeti, gledati, ihteti.

Kot majhen sem
zvedav otrok,
ki išče pot
in je poln zmot.
Ne ve, ne kam ne kod,
a rad bi bil povsod.

Vsak smerokaz mu je v veselje,
vsak kozarec vode mu ponujen
vzame z radostjo v očeh,
vsak šum vetra
vrata mu srca odpre.

Mati naredila si nam dom prečudovit,
Pustila nisi, da nas prerasel bi zid,
da prerasel plevel bi naš dom
in naše bi sanje uničil privid.

Sanje so tvoje resničnost postale,
družine so naše pri domu ostale,
vedno so skupaj držale
in ena drugi so pomagale.

Prevzelala roža me, njen cvet vabljiv,
čarobnih barv, postal je poželjiv,
ko gledam jo, je kakor sanje,
v lepoti, vonju me objame.

V lepoti iščem ideal čistosti,
kot rosen cvet minule je mladosti,
ko solze vselej so se posušile,
v srcu brazd nikoli ne pustile...

Prijatelj moj,
kačje srce z angelskim obrazom,
me dojema kot stanje telesa.
Oba pogrešava lastno sidrišče.
Medtem ko mi telo nahrani duha,
ne zmore njegovega očiščenja.
Prizadeta iščeva drug drugega.
Človeka v tkivu telesa.
Povezana v območju
si podajava roki,
a ne zmoreva koordinat večnosti.
Zmoreva povezati le krč noge
in vzgib duše.
Večno pomlajevani duh,
zakaj neprenehoma udriha
po telesu, čepečem v jarku
in stepa sesuto vrečo,
ukročeno, brezčutno in brezmočno,
ugnezden še v sladkem mesu srca.

www.tatjana-malec.si

Potopljeno je mesto
v ritmično nihanje svetlobe,
dahnjeno v razčlenjene kamnite ulice
s primorsko arhitekturo fasad, rozet
in stolpičev starodavne ubranosti.

Slišim mrmranje morja,
odmeve veslačev iz skritih kotičkov sveta,
ki povezujejo obale iz Homerjeve domišljije.
O Bog, koliko morskega vonja
med svežimi sapami večera,
koliko trepetlikanja listov platane
v njenih samotnih krošnjah
in koliko nežnih sapic je zaspalo
v čašah magnolije pred Morozinijevo hišo.

Kovala v ognju,
kot vroče železo,
iskrive si verze;
so se iskre iskrile
nastale so zvezde.

Se je ogenj razširil,
v toploto zajel
je moje srce,
nastalo je sonce.

Iz oblakov temnih
dežne kaplje prihrumijo,
skupaj z vetrom zašumijo,
zemljo žejno napojijo.

V črni noči valovijo
v mokro se zaveso spletajo,
z meglo se do tal spustijo
in na tleh, luže nam pustijo.

Z milim in blaženim smehljajem
se je raztreščilo veliko sonce
v drobcu sekunde se je razlilo
v mlako žareče lave.

Utesnjeni izdih luči mi je dal vedeti,
da se nahajam v njegovi gravitaciji
med plini in žarečim škrlatom.
Nato sem opazila, da potujem
vkrcana na vesoljski ladji sama
in da edina moja družba
je dihanje, ki ga slišijo ušesa
kot nežno ljubezensko pesem.

Krčevito, marsikdaj na silo
je bila spočeta moja poezija.

Tudi kadar mi duša molči
in nima več, da bi dajala,
jaz trmoglavo terjam svoje,
zavezujoč jo k izpovedi.
Vem, da v njej so skriti biseri,
ki jih ljubosumno čuva -
moram jih na vsak način dobiti!

V rožah radost sem odkrila,
lepota v njih me je prevzela,
ker se ljubezen je vanje skrila
in me z obiljem je obdarila.

Med cvetje bom odšla,
se v čaru rož bom sončila,
sončnice bom posejala
in tudi irise bom vzgajala.

Čas začaran je krog,
brez začetka
in brez konca,
hodi naokrog.

Začaral te je čarodej,
ki ne pozna nobenih mej,
se v Večnost je napotil,
nate pa pozabil.

Spet Laura dekletce mami jezi,
nič kaj lepo, da vedno kriči,
ko umazanih rok k jedi hiti,
prav mar ji za vodo, če milo diši.

Zdaj čistih je rok se baše za tri,
vsega premalo za jesti se zdi...
čeprav ji trebušček že ves ji napet,
v resnici res pravi je sladkosned !

Spoznal sem jo po naklučju...
tako nežno, rahlo sramežljivo,
polno svetlih iskric v očeh,
nasmejano, kodravih las.

Oči so povedale vse,
besede so bile odveč,
in dež, ki je začel padati,
naju je z roko v roki združil.

Danes je le še podoba iz preteklosti,
ki se je razblinila, spremenila,
ostala le lep spomin, ki še živi.
iz nekega drugega časa, dni...

Tako polna, nežna pesem...
a tudi težko razumljiva,
tistemu, ki jo prebira ležerno,
je kakor neodprta školjka z biserom..
a vendar občudovanja vredna,
nostalgij polna, topla,
imen, časa v katerem živimo.

Me opominja v pesmi njena,
afrodita, srhljiv spomin skozi čas,
lepota ljubezni, biti ljubljen,
enako kot da bi uzrl v amorja,
celo v lice mu, kot začutil bi njegov dotik...

Po dolgem drevoredu
v svetlobnih linicah
plapolajo svilnate bele rutice
s pršenjem ros v čas.

Spomine, ujete v dogajanje,
spreminja iz peska v prah,
ki ga veter nanaša na obraz.
Odebeli se skorja,
ki se ne more odlepiti od drevesa.
Deblo ima oči, ki so izcedile vid
in vsadile v humus spoznanje,
ki ga ni mogoče izruti.