|
||||||
|
|||||||
V gozdu sem opazila drevesa,
ki imajo različne drže dostojanstva
in cvileče glasove,
ko veter v krošnjah završi.
Naštevala sem imena dreves,
pa nisem prišla do konca.
Prej sem se utrudila,
ker so od mene terjala
popis tišine, ko so obmolknila.
Spomnila sem se,
da so v zgodovini vladali
drevesom podobni ljudje.
Tudi danes je malo tistih,
ki hodijo pokonci
in berejo misli njivi,
popisani s pšeničnimi klasi.
V pošteni deželi žanjejo žito sejalci,
ki imajo deleže kruha v setvi.
Svetloba žita je vsaki dan dražja.
Ljudi podijo daleč od sija draguljev,
ki jih je sejalo sonce po njivi.
Njiva, ki rodi pšenično zrnje,
v resnici trpi, ker se zemlja ohlaja,
pobrano žito pa so varljive sanje
pravičnosti zaradi gnilega mulja,
ki se jo je dotikal
in plezal po njej kot medla svetloba.
Zelena barva v očeh ni znak
dovršenih izrekov vedenja o pšeničnih
sejalcih, ki jim srp reže kruh.
Slamnate kope se hočejo dvigniti,
ko iz njihovih izpitih stebelc
izvabljajo glasove piščalk.
V lesenih coklah je lažje razumeti
njivo in usodo kruha v pšenici.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Psenica_Gozd_Drevesa
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
