Brez krmila tavajo mesečniki
z glavo, ki ni nikoli pogledala v vodnjak
in z rokami, ki se nikoli niso dotaknile
izjokane vode v njem.

Zdijo se srečni, ker jih speče
vodi luna po strehah in robovih
okenskih napuščev, mutaste in mračne,
zasežene z gravitacijsko silo v prostoru,
kjer jim pripravlja luna nočno bivališče
nemirnega mesečevega spanca.

Vsi, ki si umivajo svoje umazane roke
v mesečini in prihajajo po velikem morju
noči z boleznijo plimovanja duše,
ki se razprostira v begu proti nebu,
skozi mrzel svet noči v iskanju
pomiritev in nadomestnih oči,
s senzorji za omračitev videnja
v naročje vode, ki ziba bolečino
in utaplja trdovratno samoto slepote;
v njej se utapljajo gibi večnega plesa teme.

Malo po malem se mesečniki zjutraj zbudijo
in potopijo svoj pogled med izjokane oči;
v vode, ki terjajo jasnost pogleda neba,
brez mesečevih men; v vode,
ki postajajo mesečniku sončna nadloga.

Noč in dan se poganja kolo pravičnosti,
ki poskrbi za jasen dan in zloveščo noč,
v kateri nepravičniki ne morejo spati,
če jih gravitacija lune ne potegne iz postelje
in spremeni v nemirne mesečnike noči.

www.tatjana-malec.si