Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Sama_Vesolje_Zareca_Lava

Sama v vesolju petek, 17. oktober 2008 @ 16:45 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Z milim in blaženim smehljajem se je raztreščilo veliko sonce v drobcu sekunde se je razlilo v mlako žareče lave. Utesnjeni izdih luči mi je dal vedeti, da se nahajam v njegovi gravitaciji med plini in žarečim škrlatom. Nato sem opazila, da potujem vkrcana na vesoljski ladji sama in da edina moja družba je dihanje, ki ga slišijo ušesa kot nežno ljubezensko pesem. Iztrgam se iracionalnosti nadrealizma. Sklenem, da si poiščem družbo v samoti. Prvinsko čustvo upanja me je gnalo naprej. Spomnila sem se dišeče hermelike na vrtu. Preizkusila sem se na tistem osrednjem področju psihe, kjer mi je cvetela poezija in z njenim zadnjim stihom v verigi idej, sem sestavila veliko razgibano baročno umetnino, ki je s preostankom mojega glasu, zbudila mrtve duše k zavesti. Njihove sence, obsedene s časom, so spravile besede v gibanje. Pridobile so toploto, barvo in zven. Postale so tesni dialog med človekom in stvarstvom. Sedmi dan je prišel Bog na pomoč in mi ustvaril Adama. Konec ni bil nobeno naključje. Iztekla se je ura potrpežljivosti, ko so zublji vzhajajočega in zahajajočega sonca greli dedne materialne plazme zarodka človeka in mu vcepljali žarke z lastnostmi vrlin, za katere ni bil dojemljiv. Zapleši, zapleši z menoj duh spomina, vsa sem sesuta in brez aspirina, umirajoča sem na tej dolgi Rimski cesti z vonjem po cvetočih makovih poljih. Razbolela sem od osamljenosti. Začniva se smejati in si graditi hišo, sejati pšenico, da si spečeva kruh z rahlo sredico in vonjem po domačnosti. www.tatjana-malec.si Komentarji (0) www.pozitivke.net