Z milim in blaženim smehljajem
se je raztreščilo veliko sonce
v drobcu sekunde se je razlilo
v mlako žareče lave.

Utesnjeni izdih luči mi je dal vedeti,
da se nahajam v njegovi gravitaciji
med plini in žarečim škrlatom.
Nato sem opazila, da potujem
vkrcana na vesoljski ladji sama
in da edina moja družba
je dihanje, ki ga slišijo ušesa
kot nežno ljubezensko pesem.

Iztrgam se iracionalnosti nadrealizma.
Sklenem, da si poiščem družbo v samoti.
Prvinsko čustvo upanja me je gnalo naprej.
Spomnila sem se dišeče hermelike na vrtu.
Preizkusila sem se na tistem osrednjem
področju psihe, kjer mi je cvetela poezija
in z njenim zadnjim stihom v verigi idej,
sem sestavila veliko razgibano baročno
umetnino, ki je s preostankom mojega glasu,
zbudila mrtve duše k zavesti.
Njihove sence, obsedene s časom,
so spravile besede v gibanje.
Pridobile so toploto, barvo in zven.
Postale so tesni dialog
med človekom in stvarstvom.
Sedmi dan je prišel Bog na pomoč
in mi ustvaril Adama.

Konec ni bil nobeno naključje.
Iztekla se je ura potrpežljivosti,
ko so zublji vzhajajočega in
zahajajočega sonca greli dedne
materialne plazme zarodka človeka
in mu vcepljali žarke z lastnostmi vrlin,
za katere ni bil dojemljiv.

Zapleši, zapleši z menoj duh spomina,
vsa sem sesuta in brez aspirina,
umirajoča sem na tej dolgi Rimski cesti
z vonjem po cvetočih makovih poljih.
Razbolela sem od osamljenosti.
Začniva se smejati in si graditi hišo,
sejati pšenico, da si spečeva kruh
z rahlo sredico in vonjem po domačnosti.

www.tatjana-malec.si