S tresočo roko, solznih oči,
sem pred teboj, da ti poklonim cvet,
cvet košate krizanteme,
prižgal ti svečo bom,
da počastim tebe, tvoj čas,
si prikličem v spomin čas,
dneve, ure minute,
v času ko si živela z nami...

Iz časov otroštva,
v dobi odraščanja, kasneje.
skromna, skrbna in preprosta,
polna energije...veselih trenutkov.
Vse bi dala, zadnji grižlaj,
da bi ustregla, zadovoljila,
pomagala v bolezni, težavah,
vsak tvoj nasvet je bil dragocen.

Veš mati, šele v zrelih letih,
šele sedaj spoznavam tvojo veličino...
ko sem skozi svoj čas poskušal...
poskušal biti delček tebe,
se ravnati po tvojih izročilh,
upoštevati tvoje nasvete...

Tvoji otroci, vnuki, pravnuki so srečni,
Ponosni, tudi na tebe...
Pa saj ne morem več govoriti,
Namesto objema sprejmi solze,
Veš tudi tvojih ne pozabljam,
Čutim, bile so grenke,
Tudi bolele so, pa vendar...
Tvoj duh še živi, tvoj lik...
zapisan pa je globoko v srcu...

In ko prižigam svečko,
je kakor da si oživela,
njen plamen pa živ,
tako kot čas, ko si bila z nami.
Odhajam, vendar spet pridem,
da postojim, da me sprejmeš,
takšnega kot sem.