Krčevito, marsikdaj na silo
je bila spočeta moja poezija.
Tudi kadar mi duša molči
in nima več, da bi dajala,
jaz trmoglavo terjam svoje,
zavezujoč jo k izpovedi.
Vem, da v njej so skriti biseri,
ki jih ljubosumno čuva -
moram jih na vsak način dobiti!
Hvaležna sem ji vsakokrat,
ko mi izkaže gostoljubje
in mi dá občutek dobrodošlosti.
A med nama je še vedno varnostna razdalja,
nisva si in si nikdar ne bova
enakovredni družici.
Najino sobivanje lahko opišem
kot odnos vzajemnega sožitja:
že od svojega spočetja dalje
sem ji jaz bivanjski prostor,
ona pa je meni vir navdiha…
Najino ljubezensko sobivanje
je že dolgo rodovitno–
dete najino ljubó
pridno raste
in pravilno se razvija –
da, mi trije res popolna smo družina:
jaz in duša
in najina Poezija…
Krčevito, marsikdaj na silo
