Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Potopljeno_Mesto_Morje

Obraz mojega mesta sobota, 18. oktober 2008 @ 09:35 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Potopljeno je mesto v ritmično nihanje svetlobe, dahnjeno v razčlenjene kamnite ulice s primorsko arhitekturo fasad, rozet in stolpičev starodavne ubranosti. Slišim mrmranje morja, odmeve veslačev iz skritih kotičkov sveta, ki povezujejo obale iz Homerjeve domišljije. O Bog, koliko morskega vonja med svežimi sapami večera, koliko trepetlikanja listov platane v njenih samotnih krošnjah in koliko nežnih sapic je zaspalo v čašah magnolije pred Morozinijevo hišo. Koliko belega leska trosi galeb s svojih kril pri letu čez morje in nešteta prepletanja rok v izrekanju in zaprisegah sprave in ljubezni. Zapletena sem še v objeme starih poslavljanj nerazdeljene luči obrisno zasanjane dežele, s pridihi neštetih morskih občutij. Sanjam tihožitje z ribama zadnje večerje v mozaiku bazilike Santa Apolinare in Rafaelovo medičejsko Venero v Rimu. Sončne zavese, stare milijone let, se z ljudmi premikajo v ogreti popoldan in zagrinjajo večer s časom, s spomini na beneške trgovske galeje. Stare ljubezni rojevajo nove. Drevesa, napolnjena z lučjo, prinašajo srečo ribičem in mornarjem, ki spirajo ribiške mreže in sanjajo o petku, ko bodo imeli na krožniku polenovko ob kozarcu malvazije Capris. Jadrnice, odvisne od vetra, drsijo po morski gladini kakor nedra deklet. Vsak dan se vse začenja znova. Vzgib jutra, žarčenje in temnina z bleščanjem zvezd skozi prostranstva. Nocoj sem zazrta v žarečo zarjo, vznesena in ubrana z dihanjem mesta in njegovo intimno skrivnostjo bližine. www.tatjana-malec.si Komentarji (3) www.pozitivke.net