Potopljeno je mesto
v ritmično nihanje svetlobe,
dahnjeno v razčlenjene kamnite ulice
s primorsko arhitekturo fasad, rozet
in stolpičev starodavne ubranosti.

Slišim mrmranje morja,
odmeve veslačev iz skritih kotičkov sveta,
ki povezujejo obale iz Homerjeve domišljije.
O Bog, koliko morskega vonja
med svežimi sapami večera,
koliko trepetlikanja listov platane
v njenih samotnih krošnjah
in koliko nežnih sapic je zaspalo
v čašah magnolije pred Morozinijevo hišo.

Koliko belega leska trosi galeb
s svojih kril pri letu čez morje
in nešteta prepletanja rok v izrekanju
in zaprisegah sprave in ljubezni.
Zapletena sem še v objeme
starih poslavljanj nerazdeljene luči
obrisno zasanjane dežele,
s pridihi neštetih morskih občutij.
Sanjam tihožitje z ribama zadnje večerje
v mozaiku bazilike Santa Apolinare
in Rafaelovo medičejsko Venero v Rimu.

Sončne zavese, stare milijone let,
se z ljudmi premikajo v ogreti popoldan
in zagrinjajo večer s časom,
s spomini na beneške trgovske galeje.
Stare ljubezni rojevajo nove.
Drevesa, napolnjena z lučjo,
prinašajo srečo ribičem in mornarjem,
ki spirajo ribiške mreže in sanjajo o petku,
ko bodo imeli na krožniku polenovko
ob kozarcu malvazije Capris.

Jadrnice, odvisne od vetra, drsijo
po morski gladini kakor nedra deklet.
Vsak dan se vse začenja znova.
Vzgib jutra, žarčenje in temnina
z bleščanjem zvezd skozi prostranstva.
Nocoj sem zazrta v žarečo zarjo,
vznesena in ubrana z dihanjem mesta
in njegovo intimno skrivnostjo bližine.

www.tatjana-malec.si