Ne kralj, ne cesar želel bi kdaj biti,
ko vse se klanja ti, tesnobo skriva,
skrbi žal narejen nasmeh prikriva,
proč od resničnosti prerad odriva.

Saj krona že so mi cvetlice iz gora,
okras cvetočih jas najlepši, jih ima
ko pa ozrem se iz gora na morje,
v soncu objema obsijano me obzorje.

Dolazim ti u snovima prepunim boja,
što na moje ime mirišu.
Prepoznat ćeš me u oblacima što plove,
u večernjeg neba obrisu.

Znam da ćeš me čekati, sigurno znam,
neumoran kao i uvijek.
Tvoje misli u očima blistaju. Negovoriš,
tvoj pogled, ti mi ništa ne moraš reći.

Dolazim da potvrdim, ljubavi ove smisao.
Želim doprinijeti na njenoj vrijednosti.
Složimo ovaj mozaik ljubavi,
tijelima što traže malo pažnje i malo nježnosti.

Ko bom jaz predsednik,
ne bom prav hud zapovednik,
ker zakone bom ukinil
in iz njih arhiv naredil.

Vsak bo svojega si zmislil,
v srce si ga zapisal,
po njemu bo živel
in življenje rad imel.

Skrivnost valov je zavita v šumnost
starodavnih mestnih zavetij
in ostrozobih trpkih sivih čeri
sredi blagoslovljene tišine miru,
strnjene podobe na prelomnici časa.
Mestna okna so obsijana
s škrlatno rdečimi lučmi.
Plavajoče goreče ladjice želja
se zibajo kot jata ptic
z grozdnimi jagodami v kljunih.
Tu sem ovita v srebrno zgodbo večera.

Je čas spet tisti, ki nas opominja,
Da mošt v vince se spreminja,
ko sladek mošt rodil bo vino,
prenekateremu pregnal sivino.

Res vinca se točilo bo in pelo,
ponekod ob pesmi bo veselo,
a naj ob tem se ne dogaja,
da pamet popustla bi do kraja.

praznina,
globoka praznina,
brez začetka in dna.

rana,
globoka rana,
polna bolečin in bridkosti.

opuščeni cvet,
puščavski opuščeni cvet,
na koncu sveta.

zazrl sem se v modre oči,
v oči polna sovraštva, jeze in prezira.
globoko v njih sem videl,
odsev trpljenja in bolečine.

zazrl sem se v modre oči,
v oči polna sovraštva, jeze in prezira.
globoko v njih sem videl odsev,
odsev neusmiljenega življenja.

življenje je sen,
sen, ki mine,
sen, ki se konča.

življenje je sen,
ki ti ponuja srečo,
lažno srečo tega sveta.

življenje je sen,
tako blizu resničnosti,
a vendar neresničen.

Če bil bi ptica, poletel bi z vrh Triglava,
nad knežji kamen simbol Slovencev,
zaželel si , da beseda naša še naprej živi,
a ne da sovraštvo med ljudmi še vedno tli.

Je res beseda materina vredna kot da je ni,
kjer rod Slovencev iz starih korenin živi,
da materinem jeziku jemlje se besedo,
malo mar je tistim, skritih v sovraštvo, bedo.

človek, ali slišiš veter?
pripoveduje ti.
ali ga slišiš?

pripoveduje ti o času pred teboj,
o neskončnem raju,
o divjini.

pripoveduje ti o času človeka,
o tem kako je uničil raj
in ga še uničuje.

Tihožitja miz,
žlahtne arhitekture narave
v sadežih svilnatih oblek.
Nepremičnost, ki sanja mater -
jesensko drevo v pokončnih obrisih,
prosojne zgodbe zvezd,
krhke skrivnosti poletnih noči,
sporočila luninih reliefov
in znamenja vzhajajočega sonca.
Dogaja se alegorija zorenja,
da bi povedalo človeku resnico.

Ko mlada bila sva,
sva videla med,
po polju med cvetjem
in v krošnjah dreves,
sva spila ves med.

Meda ni več,
cveta ni več,
a ostali so spomini
v medeni toplini.

Saj ne pričakujem prijateljev,
ki bi naj za me dali roko v ogenj...
bolečina bi bila neznosna, jim breme,
tudi takšnih ne, ki bi se z menoj jokali,
smejali, le takšnih ki bi z menoj občutili,
mi bili v pomoč, oporo ob težkih trenutkih.
ko bi ravnal, bil enak, enako sam občutil.
In ko tavam okoli, se družim z ljudmi,
ter iščem v njihovih očeh plamen,
tisti, ki te ogreje, da ga začutiš,
ko veš, da enako razmišljata,
si želita toplino njunih src,
globokega pogleda v oči,
odkritosrčno besedo,
le to pričakujem,
to in nič več,

Le v tem trenutku Ti resnico povem,
Le zdaj, ko sem popolnoma brez… strahu,
Vem, nič nimaš zame niti kruha drobtine
niti pogleda po strani niti poljuba v omami.

Sem, kot ranjena ptica, letim, da bi padla,
da bi se v past tujca nenadoma se ujela.
Ti nič ni mar, kriva moja je zmeda.

Vsevednost je včasih s krutostjo druži.
Ti, le uživaj - dokler pas ne zožen.

Prislonjen ob drevesno deblo poslušam...
zvok vetra, nič drugega ne slišim.
Če bi bila školjka, bi slišal ladje,
šumenje morja, valov, galebe.
Preselil bi se v preteklost,
prisluhnil in poslušal,
zaživel s spomini,
v sedanjosti
skozi čas.

Brez pomena je ta glasba
Ki v srcu mi igra,
Ni več dvoma, to je kazen,
Za vse grehe tega sveta.

Ni več sonca, ki bi dalo
Vsaj malo topline mi,
Ni več pesmi, ki delila
Z menoj bi dneve in noči.

Prostrane..hladne dvorane,

lakajev..dvorskih norčkov

pribežališče….domovanje,

obredno klanjanje kliktikov..svetnikov;


tempelj svetnice Ančke, imperij

svetnika, ki še vedno hodi,

poln zvezdic…lučk, delirij,

vonj po svežih črkah..pesmi;

Pomirja duše mali plamen sveče,
ki tu gori pri meni, ne tam zunaj,
intimnost daje mi, da premišljujem
o vseh tistih, ki so dragi mi bili,
a so odšli v spomin.

Njih zbralo pivskih bratcev se je pet,
da v krčmi spreobrnili bi ta svet,
tegob je polno, obtožujočih je besed,
kar za šankom odpravil bi ves nered.

Se prvi že huduje, premajhna pokojnina,
bo lonec prazen, predraga je svinjina,
vse drago je, ga strah je v trgovini,
da ob cigaretih, primaknil bi k svinjini,

Se drug priduša, nor je ves ta svet,
zakaj bi telefon zdaj moral imet,
če kdo me potrebuje, kod pogreša,
tu našel bo me, že si špricer meša...

Ne vem kaj je,
a slišim govoriti mrzel veter,
kot gnale bi ga topoumne duše
pred vrtce, šole, med ljudi.
Odpira in zapira usta,
pa ne vem kdo je
in kakšen jezik govori.
V temi strmim v njegov oholi
in brezčutni obraz.

Voznik avta, poln eksploziva
je pripeljal v mesto Koper.
Lahko bi mi ubil družino,
razstrelil šolo, naredil bi masaker.
Libanon, Bejrut, 11. september.
Kako nemogoč je postal ta planet
in moja dežela majhna pika na njem.

Ni bilo,
ker nisem videl,
ni prišlo,
čakal sem
v vati iz medu,
se je sladkala,
je rezala
in mize brisala zelene.

Vozli, odvita krmila,
rezana, dišeča bodrila,
vse, da mine,
zase je bilo dovolj,
vase, da je bolj,
lagala, gledala
jaz pa ob sebi
sedel, metulje jokal.

Ko zate se
pisala pesem bo,
boš ti nekje,
boš ti nekdo.

Vedela ne boš,
da v srcu peče,
ko beseda poje,
vroča solza teče.

sanjal sem nocoj,
da sem plaval z orkami.
bil sem svoboden.

plaval sem z orkami
v globokem oceanom
in bil sem varen.

in nato je prišel orkan
in me odtrgal z naročja oceana
in znašel sem se doma.

a ta dom ni bil moj dom,
nisem se počutil varnega,
nisem bil svoboden.