Le v tem trenutku Ti resnico povem,
Le zdaj, ko sem popolnoma brez… strahu,
Vem, nič nimaš zame niti kruha drobtine
niti pogleda po strani niti poljuba v omami.
Sem, kot ranjena ptica, letim, da bi padla,
da bi se v past tujca nenadoma se ujela.
Ti nič ni mar, kriva moja je zmeda.
Vsevednost je včasih s krutostjo druži.
Ti, le uživaj - dokler pas ne zožen.
Oče, si vedel, preden sem šla,
da ne bom našla ljubezni večje kot ta,
ki sem jo tam – pri tebi spoznala,
in z upanjem v duši sem odvihrala.
Brati so moji v slepilu živijo,
(zdaj vsak ima svojo – »trgovino« - adijo,,,)
Le po ponosu zdaj hrepenijo.
V sebe zaljubljeni, to je obup.
To je neznani mi zemeljski strup.
Zveličanje v glavah, kot rosa po travah.
Napuh in grobost – je njihov stalni gost.
Oče in Ti, ki si mi nekaj obljubil,
vidva sta edina in srcu mila.
Peljita me tja, kje sem doma.
Kje moj kristal, kje sem v miru spala.
Je ljubezen na tem planetu?
Vse to - le besede,
ki živijo v poetu,
ni tam in ni tu -
Ni v tem svetu
vse sveto -
le veto
le to
leto
to
.
|
Ali je...
Prispeval/a: ananuša dne sreda, 5. november 2008 @ 19:39 CET
Lepa kompozicija. Pred vama bi se še arhitekti skrili. Pesmi sta čudoviti za oko in srce.
Lep pozdrav.
Ana Nuša