Tihožitja miz,
žlahtne arhitekture narave
v sadežih svilnatih oblek.
Nepremičnost, ki sanja mater -
jesensko drevo v pokončnih obrisih,
prosojne zgodbe zvezd,
krhke skrivnosti poletnih noči,
sporočila luninih reliefov
in znamenja vzhajajočega sonca.
Dogaja se alegorija zorenja,
da bi povedalo človeku resnico.
Koliko kozmičnih značilnosti
je vtisnjenih v nabrekla lica jabolk,
koliko ornamentalnega veziva v granatu
in ošiljenih črt v pecljih.
Koliko filigranskega dela v listih
in neizmernih človeških razdalj v mezenju.
Opazila sem veliko dremavo ljubezen
v speči hruški, ki pod listjem počiva in smrči,
ko se ji približuje ježek, da bi jo použil.
Sporočilo človeku, da tihožitno materinstvo
izdihuje luč in razdaja svojo limfo,
opno miline, ki daje rasti svoj pomen.
Same igre pod odprtim dežnikom neba,
dehteča razgibana toplina večera
in dehtenje jutranjih ros.
Sufijska mojstrovina narave
v vzvišenem stanju,
ki jo poganja kolo božanske urejenosti.
Tihožitja miz,
