Če bil bi ptica, poletel bi z vrh Triglava,
nad knežji kamen simbol Slovencev,
zaželel si , da beseda naša še naprej živi,
a ne da sovraštvo med ljudmi še vedno tli.

Je res beseda materina vredna kot da je ni,
kjer rod Slovencev iz starih korenin živi,
da materinem jeziku jemlje se besedo,
malo mar je tistim, skritih v sovraštvo, bedo.

Slovenski rod, daj vzdrži, ostani korenina,
ne dopusti, da te tlači, zaničuje, ustrahuje,
nekdo, ki so besede tvoje njemu tuje,
ko sebe z besedo, nestrpnost v zvezde kuje.

In če nekoč postal bom ptica, k tebi poletim,
ponesel pesem, da vse ti dobro zaželim,
ko vem, da ti besede materino so zlato,
s teboj to čutim, vem da ti je težko...

Poletel bom, čeprav s poslednjimi močmi,
da videl bom, če rod Slovencev še živi,
da ne ponikne v jezik tuj, da ne zamre,
da le kamen knežji bi ostal poslednji še...