Sanje se nikoli
ne dotaknejo postelje.
Kot črede oblakov tavajo po nebu.
So izmuzljive jate rib, ki plujejo po morju
in s svojimi luskinami ranijo tvoje oči.
Zvečer se spremenijo v speče ptice,
ki posedajo pod napuščem
in tkejo mesečino iluzij.
Pijanost določa bistvo lastnega
oprijemanja postelje
le v snu današnjega izsanjanega dne
v dejanju, ki ga več ne more meriti čas.
Vsi predmeti se smejijo
omamljenim negibnostim.

Iščem te v njej, v omamnem opoju,
v sanjah, povsod, tudi tam nekje,
toda nikjer te ni…..ne najdem te
v meglici jutra…..polne lune soju;

v nočeh nemirnih predajam se,
v hrepenenju po tebi….tvojem
telesu..koži, vonju tvoje sobice,
želim si te v objemu svojem;

Zoprni temačni dim v kamnitih balvanih je pregnalo jutranje sonce.
Žarki so obsijali tisočletja čakanja.
Svetlobe zdaj ne more ustaviti niti oblak.
Spremenila je obliko in dimenzijo.

Rodil se je nov svet.

Jasnina.
Zavedanje o enotnosti je ustavilo misli.
Jok so nadomestile solze radosti in olajšanja.
Nastala je praznina čustev, ki jo je polnila ljubezen.
Ljudje so se znova znašli v človeštvu.

Miha Koprivnikar 2008

Objameš me.
Božaš po licu,
po celem telesu.
Toplo mi je pri srcu.

Prebujajo se celice,
oživijo ustnice…
V objemu Ljubezni
se dve Duši
zlijeta v eno…

Želim si, da veš,
da ti pripada
košček mojega srca.
Zate mi nikoli ni žal časa,
ki ti ga namenim.
Ponosna sem na najino poznanstvo,
ki preraslo je v prijateljstvo.
Najina snidenja so resda bolj poredka,
a zato toliko bolj prisrčna.

Naravnost dol z neba,
spustim k tebi se na tla,
takoj za tem, ko rodila si me mati,
povem ti, da zame se ti ni treba bati.

V življenje tvoje,
ki postane tudi moje,
radost in ljubezen ti prinesem,
zavito v celofan,
da ne vidi se vsak dan.

Vse bolj tonem v temo dneva,
izgubljam se v množico čakanja,
vse, kar je tvojega, beži..izginja
v meglena jutra..iz mojega sveta;

še vedno si lepa kot takrat, tam
nekje, ko prvič sem te na tistem
»tam nekje« poljubil, da sanjam,
sem takrat si mislil, sedaj le še živim;

Dnevi moji polzijo,
kot voda odtekajo
med razpoke časa..prsti roke,
bežijo v meni, z menoj v neskončnost;

izginjajo v večnost,
se izgubljajo v vesolje,
med planete..zvezde,
zaman iščejo cilj, smisel…..realnost;

On je tisti, ki me ustraši,..
bolj kot vse besede me preplaši.
Ko je nežen ali bežen,
ko je močen in konkreten.
Ko me vzame in me skrije,
ko pusti vse in ubije.

Tista čustva, ki gorijo..
tiste strahove, ki se bojijo.
Tiste roke, ki prežijo
na druge dotike,
ki srce od strahu zdrobijo..

V zimsko noč se slišalo bo spet rožljanje,
verig morda, ki parkelj jih prenaša,
ki otrokom strah poraja, rad nagaja,
če pridni so, s seboj ne bo jih vzel dodaja....

Že čeveljčki so čisti čakajo pripravjeni darila,
morda se skrita želja jim bo izpolnila,
Miklavž skrivaj jih s spremstvom čaka,
navada naša skozi stoletja stara taka...

Na ribniku majhnem,
bel lokvan leži,
v njegovi lepoti
cel ribnik žari.

V parku zelenem
cvetočih dreves,
potok se vije
mimo dreves.

Čutim potrebo..notranjo željo,

da te obiščem, takšno ledeno,

v snegu na obalah….vejevju

upognjenem…..golem drevju;


tvoje šepetanje vode ledene,

biserov zvonjenje, tolmuni

kot zakladnice..dvori narave

me vabijo…..kličejo k sebi;

Do kolen..grla v blatu,

plazeči se megli, v mraku

notranjih bitk, trpljenja,

kriči..kliče duša moja;


kot krik..let izgubljenih

ptic v iskanju poti drugih,

v odločanju cilja….smeri,

doni klic v nebo…v meni;

Postoj, poglej
okrog sebe človek,
ničesar ne zamudiš,
če preveč ne hitiš.

S hitrostjo misliš,
da vse uloviš,
v resnici pa bežiš,
pred kom bežiš,
pred čim,
za kom bežiš,
za čim ?

Snežni kristalni puhki
z neba so padali igrivi,
razposajeni beli škratki,
prekrili…….skrili sledi
so ponoči na poti, beli snežni odeji;

jih pustil je Sv. Miklavž,
težko pričakovani mož
z brado…kapo koničasto,
z žezlom v roki, z darili
v košu..v družbi z nagajivimi vragi;

Beli sneg prebarval je Zemljo,
prav vsak košček
ga na belo je obarval,
z belo ga odejo je pokril
in k počitku položil.

Bele strehe belih hiš,
na vsakem oknu luč gori,
z dimnikov se dim kadi,
proti nebu se vali.

Srce v ognju sanjam,

s klešči ga ne ulovim,

ne uspem….ne morem

ujeti ga..rešiti iz pogube;


se trudim, bol v prsih

me preganja…….sili,

kričim v brezno noči,

vročičen ležim na trnih;

Solze sreče mi polzijo po licu.
Ti si tu, ob meni,
Ti, ki te ljubim,
Ti, ki me ljubiš,
Ti, ki me osrečuješ,
Ti, ki sem te dolgo čakala,
Ti, ki mi pomeniš vse,
Ti - ki mi pomeniš novo življenje.

S tesnobo v srcu spomnim se dni,
koder sovraštva mu plamen gori,
kjer ob alkoholom si lepšajo dan,
če njimi ne kimaš, si ustrahovan...
Leta so mimo, spomin že bledi,
a meč Demokljejev naprej še visi,
da nad resnico je zmagala laž,
temen jim madež ostal v okras.
Moral bi res postati naglušen,
resnico prikriti, jim biti poslušen,
se utapljati v vinu, morda biti slep,
z rimo zlagano spreminjal ves svet...

Srce kao bezdomac- skitnica,
ne smiruje se, nema dom,
Samoća ti je vodilja i
život u svijetu tvom.

Bijeg u samoću je život
u sklonište od samoga sebe,
Dani bez sunca i sjena,
bijeg u zidine samosažaljavanja.

Hodim skozi gozd,
Veš iščem te, rad bi te videl...
Morda si se spremenila ?
Si se spremenila v vejico,
Morda tisto, katere sem se dotaknil ?
Nobene toplote nisem začutil.
Če bom med hojo stopil na njo,
bom začutil, ne pa bolečin,
krika zaradi bolečin, zabolelo te bo..
Sneg naletava, lahkotno, skrivnostno..
Tu ob potoku sem zastal.,
Saj se spomniš čudovitega izvira ?

Zaznavam te kot pepel
med zublji najine daritve.
Ne mislim, kako mi boš pil sok,
kako bom jaz nektar tvoje žeje.
Na svilenih blazinah jemlješ,
kar telesu pripada.
Ko zaspim, me budiš.
Ko zaspiš ti, te iščem.

Tako mi je ostala obtežena roka
s težo noči, ko je božala tvoje
speče telo, ki je ni prepoznalo.
In jaz sem se obzirno umaknila
z ovalnim kamnom v roki.
Ni mi všeč, ko se odmakneš
in poviješ najino ljubezen v stare krpe.

Slišiš moj krik,
ko nič več ne pomaga?
Slišiš jok,
ko ne zmorem dlje od svojega praga?

Slišiš tisto pesem odmeva,
ki hoče nazaj v grlo?
Besede, ki jih odseva
ko je človeka strlo?